Foto:
Foto:
Gledališča Evrope - ogledalo razseljenih ljudstev.

Avtor dramske igre, ki je svetovno premiero doživela danes na odru SNG-ja Nova Gorica, je Jorge Semprun. Gurs, evropska tragedija govori o izkušnji premestitve, odsevu, ki nam ga daje ogledalo Evrope, gledališču kot sredstvu preživetja in evropskih narečjih, ki jih moramo obdržati.

Trije jeziki - španski, francoski in nemški - se v igri mešajo na naraven način, predstava pa je opremljena tudi s slovenskim prevodom.

Gledališča Evrope: Ogledalo razseljenih ljudstev
Igra je del projekta Evropske gledališke konvencije (ETC) Gledališča Evrope: Ogledalo razseljenih ljudstev, s katerim se člani ETC-ja ukvarjajo od leta 2001. V tem času so zbrali avtorje in režiserje, scenografe in dramaturge, organizirali delavnice in pogovore, natisnili publikacije, pripravili razstave, javna branja in podobno. Jedro projekta pa je naročilo sodobnim avtorjem, dramatikom, kot so Sergi Belbel, Jorge Semprun, Matei Visniec, Loula Anagnostaki in drugim, da napišejo gledališke igre na temo projekta, gledališča, ki so člani ETC-ja, pa so prosili, naj te igre uprizorijo.

Koproducenti in zasedba
Pri uprizoritvi igre sodelujejo trije koproducenti - Centro Andaluz de Teatro – Sevilla, Théâtres de la Ville de Luxembourg in Théâtre National de Nice. Kot igralci pa se bodo pod režisersko taktirko Daniela Benoina (direktor gledališča v Nici), Paula Charierasa in Cecile Mathieu (člana igralskega ansambla TNN) predstavili Ignacio Andréu Abrio, Sophie Duez, Patrick Hastert, Ane Rebolleda, José Manuel Seda in Germain Wagner.

Jorge Semprun
Po besedah organizatorjev festivala je Jorge Semprun eden od pisateljev, ki najbolje simbolizira današnjo Evropo. V času španske državljanske vojne oziroma zmage frankistov je morala družina znanega pripovednika, ki je bil tedaj star 15 let, zapustiti Iberski polotok, kasneje je Semprun na pariški Sorboni študiral filozofijo in književnost, v Franciji pa se je tudi aktivno vključil v odporniško gibanje. Leta 1943 je bil prijet in poslan v taborišče Buchenwald, kjer je preživel dve leti. S politično dejavnostjo je v okviru španske komunistične partije nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni, vse do leta 1964, ko so ga zaradi idejnih nesoglasij izključili. Po tem se je posvetil pisanju, med leti 1988 in 1991 pa je bil tudi minister za kulturo v španski vladi. Za svoje literarne izpovedi o življenju v koncentracijskih taboriščih je Semprun prejel številne nagrade, med katerimi velja izpostaviti Literarno nagrado človekovih pravic iz leta 1995 za delo Pisanje ali življenje (L'écriture ou la vie). Leta 1996 pa je bil izvoljen tudi v Akademijo Goncourt.