Glasbena monodrama za sopran in komorni ansambel, napisana v različnih instrumentacijah, je bila sinoči sploh prvič izvedena ob spremljavi tria.

Grigorij Frid (1915-2012) je monoopero po motivih znamenitega dnevnika judovske deklice, ki se je pred grožnjo holokavsta dve leti skupaj z družino in štiri drugimi sostanovalci skrivala na podstrešju v hiši v samem središču Amsterdama, zložil v različicah za večji in manjši instrumentalni ansambel ter trio. Premierno pa je bila izvedena leta 1972 ob spremljavi klavirja.

Po podatkih Operabase iz leta 2012 je bil Dnevnik Ane Frank največkrat izvajana opera še živečega skladatelja v zadnjih letih. Ljubljanska operna hiša pa jo je prvič oživila v različici z instrumentalnim triom - klavir, kontrabas, tolkala, novembra pa jo bo v tej obliki uprizorila še komorna opera v nemškem Reutlingenu.

Kompleksna glasba
V glasbi se, opozarja dirigent Aleksandar Spasić, čuti velik vpliv Schönbergove dodekafonije in ruskih skladateljev, kot je Stravinski, zaznati pa je tudi džezovske in popevkarske elemente. Za sopranistko je po njegovem mnenju velik zalogaj zaradi nians, ki vodijo od male, naivne punčke do tako rekoč odrasle ženske, prav tako za pianista, ker je pisana zelo nepianistično.

Krst tudi za novo dvorano
Ljubljanska Opera je s premiero krstila nov uprizoritveni prostor -3, ki sprejme 100 obiskovalcev in je običajno namenjen režijskim vajam. Po besedah dramaturginje Tatjane Ažman je bila največji izziv forma, ker se s tako majhnim številom izvajalcev še ni soočila. Po njenih besedah so se zavestno odločili, da dele izvedb, ki jih poznajo, ne bodo ponavljali; predstava tako ne bo ilustrativna, ampak spoštljiva in zvesta skladateljevemu sporočilu. Eno glavnih vprašanj po njenih besedah bo, kakšna vrednota je svoboda.

Holokavst, balkanska vojna ... trpljenje je univerzalno
Kot je povedal umetniški vodja opere Rocc, ki je prevzel režijo, je tragična zgodba Ane Frank le ena od zgodb, saj so podoben dnevnik našli tudi v balkanski vojni. V uprizoritvenem smislu so zato sklenili, da ne bodo slikali zgodbe, ki je vezana na obdobje druge svetovne vojne, ampak da bi z nadčasovnostjo opozorili na zgodbe, ki so večne. "Eno je spomin na tragične dogodke, drugo je zavedanje, da se podobno ponavlja tudi tukaj in zdaj," je pojasnil koncept.

Monoopera je zaživela v koprodukciji s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem v prevodu Milana Jesiha. Štirim reprizam bo 22. oktobra sledila italijanska praizvedba v okviru 24. mednarodnega festivala duhovne glasbe v Pordenonu v Italiji.