V želji osvojiti Agisa je neustavljiva. Za dosego svojega cilja je pripravljena uporabiti vsa sredstva. Na posestvo se ji posreči priti z zvijačo: preobleče se v fanta. Tudi s pomočjo laži in goljufij se spretno izvije iz vsake zagate. Leontine do konca igre vodi za nos kot moški, drugima dvema pa ob novih lažeh razkrije svoj spol in tako doseže, da se vanjo zaljubijo vsi trije. In vse kar počne, počne v imenu kreposti, maščevanja, politike in resnične ljubezni, so o vsebini predstave Triumf ljubezni zapisali v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), kjer so jo postavili na oder.

Režijo rokokojske drame enega najpomembnejših francoskih dramatikov 18. stoletja Pierra de Marivauxa v prevodu Aleša Bergerja je prevzel Sebastijan Horvat. Premiera bo v drevi ob 20.00 na Velikem odru MGL-ja.

Kot je na novinarski konferenci dejala direktorica in umetniška vodja MGL-ja Barbara Hieng Samobor, je sprememba spola kot sredstva za dosego cilja pogosta tema v komediografskih predstavah od renesanse naprej. Motiv preobrazbe v sebi nosi tudi svojevrsten erotizem, pri Marivauxu pa ta motiv daje tudi intrigantno iztočnico za gledališke teoretske premisleke.

Vzgib: Kierkegaard
Horvat je po njenih besedah igro v celoti preselil. Pri tem ne gre za preprosto pretransformacijo, ampak za pravo transplantacijo, je poudarila in dodala, da je v ta namen ustvaril novo, prav tako izmišljeno, pravljično, a mnogo nevarnejšo asociativno pokrajino. Že Marivaux po njenih besedah zahteva bistrega igralca, transplantacija predstave pa je to zahtevo do igralca najmanj podvojila. "To je popolnoma igralska predstava. Igralec je edino, kar je režiserja zanimalo," je dodala.

Režiser je kot vzgib za delanje predstave navedel citat danskega filozofa Sorena Kierkegaarda: "Politika je sebičnost, preoblečena v podobo ljubezni." Igra ima namreč v sebi poleg komičnosti tudi idejo političnega. Gledališče mora po Horvatovem prepričanju imeti zvezo s trdno realnostjo, v kateri živimo. To sicer ne pomeni, da morajo biti predstave vulgarno politične, ampak lahko gre za široko metaforičnost.

Po besedah dramaturginje Alenke Klabus Vesel je veljal Marivaux že v svojem času za svojevrstno figuro. Bil je občudovan, obenem pa je doživljal tudi ostre kritike. Nato je bil dlje časa pozabljen, ponovno pa so ga odkrili v 20. stoletju.

Marivaux je v svojih delih iskal način, kako prodreti do bistva človeka. Našel ga je v gostobesednosti, ki bistvo zakriva in odkriva obenem. Glavna tema je ljubezen, ki pa pri Marivauxu ni nikoli preprosta, ampak je polna pasti in zank, hkrati pa človeka pripelje do tega, da spozna samega sebe. Večkrat je tudi povezana s samoljubjem. Tudi v tej predstavi gre za spopad med ljubeznijo in samoljubjem, za spopad dveh ideologij, ki sta v svoji neživljenjskosti obsojeni na propad, je dejala Klabus-Veselova.