Lutkovna predstava, ki je primerna za otroke, starejše od treh let, je nastala samostojno v produkciji ptujske gledališke hiše, na odru pa jo oživljata lutkarki Tina Oman in Lidija Sušnik. Avtorska ekipa pod vodstvom lutkovnega režiserja Saše Jovanovića v igranolutkovni priredbi znane pravljice skozi optiko sodobnega sveta v likovni in gledališki jezik prevaja to večno pravljico.

S poljubom do življenja
Klasična pravljica, ki je doživela številne spremembe, je zgodba o tem, kako kralj in kraljica po dolgotrajnem čakanju dobita hčer in priredita zabavo. Maščuje pa se jima vila, ki je nista povabila, in deklico obsodi na smrt. Njene prerokbe se uresničijo, in ko kraljična dopolni 15 let, se zares s kolovratom zbode v prst. Na srečo ena od dobrih vil prekletstvo omili in smrt spremeni v stoletni spanec, ki zajame tudi vse dekličine bližnje. Na dvoru vsi utonejo v spanec, grad in okolico prerase trnje in šele po stotih letih se pojavi junak, ki deklico odreši s poljubom, podobno kot v Sneguljčici, prebudijo se vsi ostali in zabava se lahko začne.

Zgodba z bogato in krvavo zgodovino
Trnuljčica spada med tiste pravljice, ki sta jo brata Grimm najbolj predelala in jo kar polovico celo odrezala. Kar polovico sta spremenila in tako dodala vile, ki jih v starejših različicah ni bilo, črtala sta poročenega kralja, ki je bil soprogi tako dolgo nezvest, da mu je Trnuljčica rodila dvojčka. Prebudila pa se je, ko ji je eden od otrok izsesal trsko oziroma vlakno iz prsta. Še bolj fantastična je Perraultova različica, v kateri Trnuljčico osvaja princ, čigar mati je ljudožerka, nad sinovo nevesto pa ni niti malo navdušena. Zato ukaže, naj se Trnuljčico in njena sinova (na dvor jo namreč princ pripelje šele, ko že imata dva otroka) skuha, postrežejo pa ji različne kose živali. Ker brata Grimm zunajzakonskih odnosov in ljudožerstva nista odobravala, sta vse to iz pravljice izbrisala. Zato pa sta dodala stotine junakov, ki so umirali v trnju, tako da je Trnuljčica vsekakor zgodba z bogato in krvavo zgodovino.