Ta ima po besedah režiserke Zale Sajko veliko skupnega z gledališčem. Krovna zgodba predstave se "dogaja v glavi strica" - prevajalca šund romana, ki se ob tem znajde v stiski. Preganja ga pomanjkanje časa, obenem mu zaradi krize grozijo z znižanjem honorarja. Poleg tega pa ga grize tudi notranji glas. Prav v tem se po mnenju dramaturginje Nine Šorak kaže biopolitika.
Vsak košček Stričevega jaza oziroma vsaka misel je predpis biopolitike, povišan v bivajoče. Nemogočnost idealov tu postane nemogočnost mišljenja in bivanja v lastni koži, je v spremnem katalogu zapisal Simon Belak. Predpisi biopolitike so namreč, kot piše, vedno nemogoči. "Lepotne revije, knjige za osebno rast, telenovele. Nič, kar doživimo, ni tako popolno kot ideali, s katerimi smo obdani, a hkrati ne znamo več misliti sveta drugače," je pojasnil Belak.
Znotraj krovne zgodbe se vrti zgodba iz šund romana, v središču so ljubezenski trikotniki. Julija se z možem Davidom in ljubimcem Adamom znajde v stričevi parceli, sledijo spletke in umori. Tudi tu so prizori sestavljeni tako, "da nategujejo gledalca na podoben način, kot to počnejo telenovele".
Predstava kot čutna partitura
Delo je zahtevalo veliko improvizacije, saj veliko situacij predvideva neposreden, čuten odziv igralca. Prevajalska vloga je v filmskem scenariju namenjena Teti, v predstavi pa je prevajalec Stric. Igra ga Uroš Smolej, poleg njega pa nastopajo še Janez Starina, Domen Valič, Viktorija Bencik, Nika Rozman, Gaber K. Terseglav in Klemen Janežič k.g. Scenografija je delo Lenke Đorojević, kostumografija pa Tine Pavlović. Avtor glasbe je Laren Polič Zdravič.