"Kako lahko v tem času, v tem prostoru sploh še dosegamo kontinuiteto na področju sodobnega plesa, ko gre za ukinjanje področja na vseh ravneh?" je izhodiščno vprašanje, na podlagi katerega je umetniško vodstvo 5. festivala plesnih perspektiv UKREP – Katja Somrak, Andreja Kopač, Sinja Ožbolt, Živa Brecelj – zasnovalo letošnji festival, naslovljen UkreP ZA – UP ZA.

Bienalni festival v produkciji Plesnega Teatra Ljubljana (PTL), ki se že vse od svojega začetka odziva na aktualne potrebe domačega kulturnega prostora in prakse sodobnega plesa, bo skozi različne formate – predstave, prikaze dela v nastajanju, delavnice in predstavitve delavnic – letos združil slovenske in tuje plesne ustvarjalce različnih generacij, ki vztrajajo v razvijanju lastne ideje, s čimer kljub nezavidljivim razmeram za delovanje tega področja ustvarjajo perspektive za sodobni ples. V ospredju vseh predstav ali 'še ne predstav' je gib kot osnovni medij plesa, gib, ki govori za sebe in iz sebe, a ideja za izborom predstavljenih dogodkov v skupnem festivalskem dialogu pod geslom UP ZA priča tudi o kulturnopolitični izjavi ali pa vsaj o vztrajnostni težnji v sodobnoplesnem ustvarjanju trenutnega konteksta.

UP ZA kontinuiteto
Medtem ko je festival v svojih začetkih "plesne perspektive" razumel skozi povezovanje in predstavljanje mladih, še neuveljavljenih, a perspektivnih plesalcev in koreografov, letošnji Ukrep te perspektive navezuje na umetniške in družbene probleme sodobnega plesa danes in perspektive razbira v možnosti (in nujnosti!) kontinuiranega razvoja plesnih ustvarjalcev. Kot pojasnjuje Andreja Kopač, festival izpostavlja kontinuiteto delovanja tako z vidika posameznega ustvarjalca kot s sistemskega in produkcijskega vidika. "Prvo priložnost morda plesalec ali koreograf še dobi, večje vprašanje je, kako lahko svoje ustvarjanje nadaljuje," dodaja.

Individualne perspektive v avtorskem razvoju tako festival razpira s prvo predstavitvijo avdiovizualnega gibalnega performansa Cianoza Kaje Janjić, že uveljavljene plesalke, koreografinje in performerke, ki se tokrat prvič loteva spoja plesa in avdiovizualnega medija, performans, v katerem raziskuje dih, pa bo v sodelovanju s Festivalom Svetlobna gverila izvedla v parku ob Gradaščici (pod mostom na Barjanski cesti). Na ogled bo tudi predstava Plesišče Jane Menger in Maše Kagao Knez, solo, v katerem Jana Menger kot v nekakšni retrospektivi izpleše vse, kar se je v njenem telesu nalagalo več kot dvajset let, še posebej pa v več delih mladih avtorjev.

Mladi v nastajanju
Mlada plesalka in performerka Sara Janašković, ki je prejšnje leto v okviru festivala MedUkrep v PTL-ju predstavila gibalno miniaturo Ne bi šlo drugače, bo na Ukrepu predstavila svojo avtorsko solo miniaturo Arhiv: Pralnica, ki jo je s solom Jana Rozmana Vrzel povezala v okviru plesno-performativne raziskave Izbrano telo – avtorja sta bila izbrana za projekt mladih avtorjev zavoda Emanat – ter najnovejši duet Lahko gre drugače, predstavitev, ki so jo poimenovali kot "pred-predstava", saj ne gre še za popolnoma dokončano predstavo, a tudi že v večji meri izpopolnjen proces, kot je to značilno za 'delo v nastajanju'.

Pri plesnih perspektivah je zanimiva oblika predstavitve tudi prikaz dela v nastajanju. Posebej za Ukrep sta prikaz nastajajočega dela pripravila mlada plesalca Jerca Rožnik Novak in Leon Marič, ki plesno izobraževanje nadaljujeta na akademiji v Linzu, zadnji dan festivala bosta v takšni obliki svojo gibalno raziskavo o prostorih, ki jih (ne)naseljuje gib, zavedanju in ozaveščanju impulzov in izvorov gibanja predstavila še Žigan Krajnčan in Gašper Kunšek. Slednjega bo dopolnil filozof Rok Benčin s komentirano verzijo njune raziskave Neimenovano, kot eksperimentalni poskus združevanja različnih polj, ki bo ponudil vpogled, kako je njuna gibalna govorica videna in artikulirana skozi pogled filozofa.

Deset plesalcev na odru? Izjema, ki potrjuje pravilo
Drugo linijo plesnih perspektiv vodstvo festivala prepoznava in potrjuje v predstavah že uveljavljenih koreografov z več plesalci. Predstava Branka Potočana Morala je sama: Jaz grem pa peš …, v kateri nastopa osem plesalk, sopostavi svet gibalno oviranih in svet gibalno neoviranih ter si za izhodišče jemlje "gibajoče telo, do katerega se obnašamo enako arogantno kot do sveta, v katerem živimo", ter z obravnavo invalidnega telesa ponudi tudi drugačen pogled na plesno, fizikalno suvereno telo. V predstavi Momentum: Avenija ujetih trenutkov (predstavo bodo izvedli na Kongresnem trgu v okviru festivala Junij v Ljubljani) Maše Kagao Knez, ki vključuje tudi avtorsko glasbo, pa nastopa kar 15-članska zasedba, kar je v slovenskem plesnem prostoru izjemen primer.

Sredstva, ki jih avtorji dobijo za plesne projekte, so tako nizka, da si projektov z več izvajalci ne morejo privoščiti, prav tako so takšne predstave dražje za gostovanja in zato že v izhodišču z omejenimi možnostmi za mobilnost. V situaciji, ko denar oblikuje plesno pokrajino v pretežno solo predstave, duete ali predstave s podobno majhnim številom plesalcev, je jasno, da predstave z več izvajalci potrjujejo uvid v drugačne perspektive. Obenem omogočajo delo mladim plesalcem in koreografe postavljajo pred drugačen izziv dela z večjo skupino, jim ponujajo možnost razvoja, drugačnih ciljev in koreografskega pristopa. Še ena velika predstava prihaja iz Celja. Predstavo N.A.G. Plesnega foruma Celje, ki je prav letos praznoval 40-letnico delovanja na področju plesnega izobraževanja, podpisujejo trije avtorji mlade generacije, Gea Erjavec, Aja Zupanec, Nik Rajšek.

Na festivalu potekata tudi dve delavnici. Emma Murray, plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja z Nove Zelandije, ki živi in dela v Bernu, v zadnjih letih raziskuje različne koreografske prakse in ustvarjalna orodja, ki jih avtorji uporabljajo pri ustvarjanju predstav, različni pristopi bodo tudi v ospredju delavnice Razpakirati koreografsko prakso. Med drugim pa bo koreografinja med slovenskimi udeleženci izbrala tudi enega plesalca ali plesalko za svojo novo predstavo, ki bo nastala v koprodukciji PTL-ja.

Peter Šavel in Tereza Ondrová: Androgini telesi v preseganju stereotipnih spolnih vzorcev
Različnim pristopom k telesu in njegovim zaznavam se je na delavnici nekaj dni pred Ukrepom posvetil Peter Šavel, ki bo s Terezo Ondrovo izvedel tudi duet Fantki, ki se radi igrajo s punčkami. V Fantkih umetnika raziskujeta vprašanje spola. Kakšna so maskulina in feminilna telesa ter družbeni stereotipi o teh? Kot je pojasnil Šavel, je bila njegova motivacija za to predstavo zelo osebna. Sam kot homoseksualec med odraščanjem ni našel veliko vzorcev, ki bi jim lahko sledil v odkrivanju lastne seksualnosti ali vzpostavljanju razumevanja, kaj pomeni biti moški. Obenem imata oba plesalca in koreografa zelo androgini telesi in jima včasih pripišejo tudi napačen spol. Iz teh osebnih izkušenj izhaja zanimanje, kaj najbolj esencialno določa gibanje in držo telesa posameznega spola in kje se začne preseganje naučenih in pričakovanih gibalnih vzorcev za posamezen spol.

V predstavi uporabita več prepoznavnih referenc, ki se nanašajo na družbene stereotipe glede spola, od mode do videov. Med njimi na primer podobo ženske, ki izraža svojo moč skozi seksualnost, a je v tej seksualnosti ekstremno generalizirana in stereotipna ter samo prodaja svoje telo v obliki šovinistične želje in pogleda na žensko telo. Skozi gib uporabita vse takšne stereotipe, a se z njimi ne identificirata, temveč jim omogočita prostor, da se transformirajo in postanejo nekaj drugega.

"Prav najini androgini telesi, ki uhajata natančno določenim oblikam ali kategorizacijam, nama dovoljujeta, da raziskujeva v prostoru in gibanju, ki ne prihaja iz forme, ampak rezultira v formi in jo zato preobrača," pravi plesalec. V predstavi nenehno preoblikujeta podobe in gibanje telesa in tako prehajata meje posameznih kategorij. Ni le telo nenehno živo, temveč tudi njegova podoba in možnost njenega prepoznavanja, kategoriziranja, s tem pa tudi vrednotenja, ki je pogosto povezano z družbenimi stereotipi. "Všeč mi je, ko naju gledalci gledajo, jasne opredelitve v smislu 'to je zagotovo moško telo' postajajo nemogoče, in se zato počutijo zmedeni, kako lahko v mojem telesu ugledajo žensko ali v Terezinem moškega." Tako ustvarjata prostor, kjer ti stereotipi postanejo razvidni, ne želita pa moralizirati o njih. "Zbujati zavedanje, ne soditi," namen opisuje Šavel, ki je s Terezo Ondrovo v PTL-ju gostoval že lani s predstavo Dokler se drživa za roke. Povabilo za novo gostovanje pa temelji tudi na želji nadaljevanja vpogleda v njuno delo kot del priznane evropske plesne ustvarjalnosti. Poleg Fantkov, ki se radi igrajo s punčkami so bile v zadnjem desetletju še tri Šavlove predstave, izbrane med najboljše predstave evropske plesne mreže Aerowaves.

Eni Vesović: V osnovi ukvarjanja ali gledanja plesa je kinestetična empatija
Tuja gostja festivala bo tudi koreografinja Eni Vesović, ki se bo predstavila s svojim avtorskim (koreografskim) prvencem, predstavo Non.sense zagrebškega Studia za suvremeni ples. Ta najstarejši hrvaški sodobnoplesni ansambel s programom "male forme" mladim avtorjem omogoča prvo priložnost za koreografsko delo. Eni Vesović, ki je študirala na ljubljanski, danes nedelujoči, Akademiji za ples, je v predstavi raziskovala povezavo med gibanjem in njegovim zaznavanjem ter prepoznavanjem. "Predvsem me zanima kinestetična empatija. Prav v tem prepoznavam motivacijo, zakaj ljudje hodijo na plesne predstave. Seveda se ta kinestetična empatija nekoliko razlikuje med plesalci in neplesalci oziroma pri različnih osebnostih glede na njihove izkušnje in ukvarjanje s telesom, a kljub temu sem prepričana, da je ta izhodišče, osnova za ukvarjanje s plesom in gledanje plesa," meni plesalka in koreografinja, ki je v predstavi Non.sense želela še poudariti kinestetično empatijo do giba ter prevprašati povezavo med gibom in pomenom, saj dvom v sposobnost prepoznavanja giba pri občinstvu kaj zlahka nehote ustvari svojo naracijo, logiko in pomensko polje. Sama se v procesu dela osredotoča predvsem na percepcijo in občutja (z improvizacijo so material ustvarjali na štirih ravneh: skozi občutenje lastnega telesa, telesa v prostoru, stika z drugim telesom in nato občutenjem glede na prisotnost občinstva, nato pa material povezovali fizično, glede na gibanje), empatično približevanje gibanju in njegovo občutenje v močni izkušnji prisotnosti pride samodejno. V predstavi tako ohranja abstraktno strukturo gibalnega jezika, ki ne zapada v konkretne pomene, a vsak gledalec lahko v tem jeziku prebere nekaj svojega. V svojem delu se zavzema za to, da sam gibalni material govori svojo zgodbo in ne da nastopa kot ilustrativna gesta, gib je jezik in v končni celoti še vedno komunicira z občinstvom.

Zaključek s perspektivno kontinuiteto
Letošnji, 5. festival Ukrep se bo s skupno 16 dogodki in 48 nastopajočimi zaključil v nedeljo s koncertom mlade zasedbe Furu Efu, katere člani so dijaki 3. in 4. letnika Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana, čisto zares pa se bo sklenil s pofestivalskim dogodkom, Trilogijo Saše Božića in Petre Hrašćanec, nizom treh predstav, ki raziskujejo odnos med sodobnim plesom in pop glasbo in dodajajo piko na i tako idejnemu razvoju v časovni kontinuiteti kot avtorskemu razvoju pri delu z vedno več izvajalci. Avtorja sta začetno idejo predstave razvijala skozi različne perspektive med letoma 2011 in 2015, ki so končno obliko dobile v solu, duetu in nato še predstavi z več izvajalci.