Kemp je umrl na svojem domu v Toskani, po "popolnem" dnevu vaj s svojimi študenti, je v objavi na Facebooku potrdila Nendi Pinto-Duschunsky, avtorica še nastajajočega dokumentarca Lindsay Kemp’s Last Dance. "Bil je zelo srečen in zgodilo se je nenadoma," je še povedala.

Lindsay Kemp je svojo ljubezen do plesa odkril zelo zgodaj. "To, da sem ugotovil, da hočem plesati, je bila prva stvar, ki sem jo sploh ugotovil. Rodil sem se za ples. Ples je bil zame od nekdaj bližnjica k sreči."

Svojo umetniško pot je kljub temu začel kot učenec slikarja Davida Hockneyja; prav v njegovi družbi je prvič videl baletno predstavo – in le malo pozneje je sedemnajstletnik že štopal na svojo prvo plesno avdicijo. Pozneje je študiral ples pri Hilde Holger in pantomimo pri Marcelu Marceauju ter v šestdesetih ustanovil lastno plesno skupino.

Poleg tega, da je bil sam po sebi izjemno vpliven plesalec in koreograf, je leta 1966 postal tudi del mita Davida Bowieja: takrat samo 19-letnemu fantu je dal vlogo v svoji predstavi Pierrot in Turquoise. (Krajši čas sta bila tudi v zvezi, a sta sodelovala tudi po tem, ko sta se že razšla.) "Stopil je v mojo garderobo in bil je kot nadangel Gabriel, jaz pa sem bil kot Marija. Bila je ljubezen na prvi pogled," se je Kemp pozneje spominjal Bowieja. "Brez dvoma je bil večplasten, kameleon, sijajen, navdihujoč, genialna kreatura. Ampak jaz sem mu pokazal, kako se temu streže."

Kempu pripisujejo tudi velik del zaslug za teatralnost "lika" Ziggyja Stardusta, ki je zaznamoval etapo Bowiejeve kariere. Kemp je leta 1972 nastopal na turneji Ziggy Stardust Tour in istega leta nastopil tudi v videospotu za singel John, I’m Only Dancing.

Pozneje je Kemp nastopil še v kultni grozljivki The Wicker man (1973), v dveh filmih Dereka Jarmana, v glasbeni drami Todda Haynesa Velvet Goldmine in v kratkem filmu Kate Bush The Line, The Cross and the Curse. Kate Bush je bila, tako kot pred njo Bowie, Kempova učenka; posvetila mu je pesem Moving.

Ob Kempovi smrti je Kate Bush zapisala: "Če bi rekli, da je bil pantomimik, je to tako, kot da bi rekli, da je bil Mozart pianist. Bil je zelo pogumen, duhovit in predvsem neverjetno navdihujoč. Izjemno srečo sem imela, da sem se učila od njega, sodelovala z njim in preživljala čas z njim. Zelo sem ga imela rada in globoko ga bom pogrešala."

"Občinstvo moraš osvoboditi, moraš ga uročiti – tako je operacija na srcu veliko manj boleča," je Kemp leta 2016 povedal v intervjuju za The Observer. "To sposobnost hipnotiziranja sem pridobil že zelo zgodaj, da sem se na ta način izognil udarcem nasilnikov in posmehovanju množice. Spravil sem jih v smeh, uročil sem jih."