Koncept in koreografijo obeh gostujočih predstav podpisujeta v Italiji rojeni plesalec Emio Greco in nizozemski režiser Pieter C. Scholten, ki od leta 2014 tudi vodita Narodni balet iz Marseilla. Njuno sodelovanje sicer traja že več kot dve desetletji, sredi 90. let pa sta prvo skupno delo Bianco, tudi začetek trilogije Med možgani in gibanjem, pospremila z umetniškim manifestom, s katerim sta postavila izhodišče za nov koreografski jezik med klasičnim baletnim besednjakom in postmodernim plesom.

S svojim delom, poimenovanim "ekstremalizem", in skupino EG ǀ PC sta se predstavila po vsem svetu ter osvojila številna mednarodna priznanja. Spoznali smo jih tudi že v Ljubljani v okviru festivala Exodos, in sicer dvakrat, leta 1998 in 2001, v plesnem abonmaju Cankarjevega doma pa sta gostovala tudi pred devetimi leti s koreografijo Pekel. Pri njunem vodenju narodnega baletnega ansambla iz Marseilla v ospredje postavljata predvsem raziskovanje upora telesa ali družbeni položaj plesalca in novo obliko sodobnega baleta.

Trenje med upornim telesom in glasbo
Bolero sta Greco in Scholten premierno ustvarila maja lani, letos pa razširjeno različico tega baleta v izvedbi dvajsetih plesalcev, ki bo predstavljena tudi v Ljubljani. Prva uprizoritev Bolera v viziji Baleta Bronislave Nižinske je vsebovala scenografijo s španskim navdihom – leta 1927 je namreč Ida Rubinstein, muza slovite plesne skupine Ruski balet Sergeja Djagileva, Mauriceu Ravelu, katerega prijateljica in podpornica je bila, naročila, naj ustvari "špansko obarvan" balet – dramska napetost pa se je razvila v prizoru zapeljevanja med plesalko bolera in možmi v krčmi, v katerem so odzvanjali sloviti prizori iz Carmen. Ravel je pozneje izjavil, da je želel plesalce umestiti v tovarniško ozadje, nedvomno povzemajoč upodobitev slikarja Fernanda Légerja, prepolno krivulj in linij, ki bi v svojem kompleksnem obilju ponudile kontrast premočrtni in repetitivni melodični liniji. Emio Greco in Pieter C. Scholten pa sta vprašanje scenografije nasploh opustila ter se osredotočila na trenje med telesnim in glasbo.

V raziskovanju tematik, povezanih z "upornim telesom", glasba ni več pisalo, ki bi orisalo pripoved, temveč izstopa kot protagonistka, s katero se soočajo vsi plesalci. Spopad med devetimi plesalci in simfoničnim orkestrom se morda dozdeva neenak, vendar se morajo plesalci osvoboditi glasbe – celo resonance, odzvoka, ki ga glasba izzove v njihovem telesu. Glasba Bolera je simbol notranjega boja, ki odraža dvojnost vsakega plesalca, in takšno postane tudi telo v zanosu neizprosne ritmične linije, v silovitosti, ki je kos silovitemu Ravelovem Boleru.

Vizualni in minimalistični ekstremalizem
Scenografija pa pomembno vlogo daje predstavi Extremalism, močno vizualni predstavi, ki z bistroumno koreografijo povezuje velik ansambel in čudovito scenografijo, so zapisali v kritiki v časopisu Les Echos. Glasbo za 30-minutno koreografijo je ustvaril islandski skladatelj Valgeir Sigurdsson, nizozemski vizualni umetnik Henk Stallinga pa je oblikoval posebno svetlobno skulpturo Verižna reakcija, ki ponazarja minevanje časa: včeraj, danes, jutri.

Predstava je ekstremna v svojem raziskovanju možnosti človeškega giba, scenografije in luči do zadnje podrobnosti, a tudi minimalistična v svojem vračanju k bistvu gibanja in preprostosti v času vprašanj o odzivih telesa v ekstremnih položajih in človečnosti v današnji krizi.