Bergonzi je kariero tenorja, ki je trajala štiri desetletja, začel z debijem v milanski Scali leta 1953. Svojega glasu nikoli ni potiskal prek njegovih naravnih omejitev, kar je pripomoglo k dolgotrajnosti njegove kariere.

Predolgo odlašal z upokojitvijo
Bergonzi, ki je po upokojitvi deloval kot učitelj petja, je redno nastopal še v 60. letih. Z lepo sprejetim recitalom (in po skoraj enournih ovacijah) se je od ameriških odrov poslovil leta 1994 - a ne dokončno. Leta 2000, ko je štel že častitljivih 75 let, je sprejel naslovno vlogo v zvezdniški produkciji Verdijevega Othella (v občinstvu so med drugim sedeli Luciano Pavarotti, Jose Carreras in Placido Domingo). A vloga se je izkazala za prezahtevno in Bergonzija je sredi nastopa v Carnegie Hallu morala zamenjati alternacija, torej nadomestni pevec.

Pravilno konstitucijo je "odigral" z glasom
Med vidnejše tenorje sodijo vloge v operah, kot so Verdijeva Aida in Trubadur ter Puccinijeve Madama Butterfly, La Boheme in Tosca. Obenem je bil Bergonzi zadnji, ki bi si zatiskal oči pred resnico. "Vem, da nisem videti kot Rudolph Valentino," je leta 1981 na račun svoje, tako je presodil, neidealne odrske prezence in pojave povedal za New York Times. "Vem, kakšna je "pravilna" konstitucija za vloge, ki jih pojem, ampak poskušal sem se je naučiti odigrati s svojim glasom. Pravilen, čist izraz glasovne linije je najpomembnejši."

Preden se je Bergonzi odločil za tenor, je leta 1948 debitiral kot bariton, a je kmalu ugotovil, da to ni njegov najboljši glas. "Če bi ti posnetki še obstajali, bi se ob njih krohotali," je pripomnil v nekem intervjuju leta 1985.

Med drugo svetovno vojno je bil zaradi svojega odporniškega delovanja tri leta zaprt v nemškem nacističnem taborišču za vojne ujetnike.