Priredba zgodovinskega romana Frana Saleškega Finžgarja se osredotoča na ljubezensko zgodbo, ohranja pa tudi bistvo civilizacijskega spopada med barbarskimi Slovani in civiliziranim Bizancem. Delo je režiral Damjan Sarič.

Igralska zasedba
Igralsko zasedbo je vodil glavni igralec Iztok oziroma Tom Ban, Irena je zaživela v interpretaciji Petre Rojnik, Epafrodit in Justinijan sta zaživela z Igorjem Štamulakom, Radovan in Spiridion z Gašperjem Jarnijem, Teodora in Cirila s Sabino Kogovšek, Azbad in Tunjuš z Akiro Hasegava, sužnja pa je uprizoril Jon Murari.

Za mlade: poučno in humorno
Uprizoritev znamenitega dela je namenjena mlajšemu občinstvu, in je zastavljena humorno in poučno. Predstava je ponudila vse elemente uspešnice: ljubezen in strast, izdajstvo, akcija ter zmago dobrih in poštenih.

Roman o dogodkih iz časov slovanskega osvajanja Balkanskega polotoka sledi zgodbi Slovana Iztoka, ki po veliki zmagi združene vojske Slovanov in Antov nad Bizantinci pri Donavi odide v Bizanc, da bi se tam naučil umetnosti »pravega« bojevanja ter nato svoje znanje prenesel na slovanski rod, ki bi si tako okrepljen in discipliniran izboril svobodo in mir. Po spletu naključij Iztok na tej poti reši bogatega grškega trgovca, s čimer so mu vrata v visoko družbo Bizanca odprta. Ker se zaljubi v dvorjanko slovanskega rodu, si nakoplje sovraštvo ljubosumne cesarice Teodere in ljubosumje vojaškega poveljnika Azbada, ki postane njegov zagrizen sovražnik. Zgodba se razplete z Iztokovim begom iz ječe, vrnitvijo v domovino in slovanskim vojaškim prodorom v jedro bizantinske države, kar združi tudi zaljubljeni par.

Gonilni sili romana in uprizorjene dramatizacije sta popolnoma različna človeka, katerih premišljena dejanja vodijo in prepletajo zgodbe drugih oseb. Ti osebi sta godec Radovan in Grk Epafrodit, ki prek Iztoka kot njunega glavnega izvrševalca idej sprožita začetek, preplet in razplet zgodb štirih ljudi. Iztoka torej ne dojemamo več kot protagonista, ampak kot nekoga, ki le izvršuje predložene naloge in ukaze.

Iztok je simbol slovanstva in slovenstva, združena Iztok in Irena pa sta simbol gnezda, v katerem se bodo rojevali ponosni slovenski ljudje. Zanimiva je pisateljeva odločitev, da Grku podari um in pretkano razmišljanje, Slovenu Iztoku pa samo lepo, mogočno in ponosno obličje. Iztokovi vrlini sta učljivost in poslušnost, njegov lik je kakor nepopisan list, ki je prišel v Bizanc zato, da ga nekdo popiše. In imel je srečo, da je naletel na omikanega in zelo bistrega človeka, kot je Epafrodit, ki je spregledal Iztokove in tudi Irenine potrebe, želje in hrepenenja.

Iztok se iz Bizanca vrne kot učen, z vojaškimi veščinami Bizanca podkovan vojak, ki na tej stopnji premore dovolj znanja, razuma, poguma in drznosti, da popelje združeno vojsko Slovenov na osvajalni pohod nad Bizanc, nad vzhodni Rimski imperij, ki se že pošteno krha in samouničuje. (Gledališče Koper)