Zgodovina enega najstarejših še delujočih ljubiteljskih gledališč v Evropi se je začela leta 1921. V gostilni Pri Lozarju v predelu okrog ljubljanske cerkve sv. Jakoba so takrat odigrali nekaj komičnih točk s petjem in glasbo. Ustanovljen je bil dramatski odsek kulturnega društva za Šentjakobski okraj.

Prvi Šentjakobski oder je zaživel v hiši na Gornjem trgu. Izraz Šentjakob je sčasoma izgubil krajevni pomen in je postal sinonim za Šentjakobsko gledališče. Leto po ustanovitvi je mesto režiserja prevzel Milan Skrbinšek, njegovo obdobje pa se je leta 1929 končalo, ker je moral zaradi nerazumevanja takratnega vodstva Narodnega gledališča odpovedati sodelovanje. V sezoni 1932/33 se je oder preselil v Mestni dom, kjer domuje še danes. V času druge svetovne vojne so italijanski okupatorji porušili oder in ostale prostore spremenili v spalnice za svoje vojake. Po vojni so oder obnovili in gledališče je dobilo polpoklicni status. Kar 12 igralcev je bilo stalno angažiranih, drugi pa so prejemali skromen honorar.

Arhiv Šentjakobskega gledališča predstavlja pomemben vir za spoznavanje družabnega življenja Ljubljane. V njem je shranjenega veliko slikovnega gradiva uradnih fotografov gledališča, med katerimi so bili tudi Vlastja Simončič, Tihomir Pinter, fotografiral je celo Ivo Boscarol.

Oder, kjer začeli številni velikani slovenskega gledališča
Gledališče, ki še vedno sledi v prvih letih začrtanemu poslanstvu, sprejema v svoje vrste nove, predvsem mlajše člane. V Šentjakobskem gledališču se je kalila vrsta znanih igralskih imen, med njimi Stane Sever, Fran Milčinski - Ježek, Bine Matoh, Dragica Potočnjak, Saša Pavček, Nataša Barbara Gračner, Barbara Cerar, Maja Martina Merljak in Jurij Zrnec.

Programsko je bilo gledališče vedno naravnano v bolj lahkotne vsebine, v zadnjem času pa tudi k projektom, ki ne najdejo prostora v drugih gledališčih. Danes je gledališče organizirano kot društvo, ki deluje v javnem interesu na področju kulture. Njegov glavni financer je Mestna občina Ljubljana. Običajno na sezono pripravi od pet do šest premier, ki si jih ogleda več kot 30.000 gledalcev.

Gledališče vsako leto svojim najboljšim igralcem in zunanjim sodelavcem podeli interno nagrado harlekin. Upravni odbor gledališča jih je podeljeval že v šestdesetih letih, s krajšo prekinitvijo tudi v devetdesetih letih, od sezone 2005/2006 pa redno. Tudi ob tej priložnosti bodo na tradicionalni Harlekinski noči podelili nagrade za vidnejše dosežke v zadnji sezoni.