Delo vsestranskega in protislovnega ruskega futurista z začetka preteklega stoletja Vladimirja Vladimiroviča Majakovskega je igralska ekipa (Janez Škof, Silva Čušin, Barbara Cerar, Valter Dragan, Bojan Emeršič, Klemen Janežič, Maša Derganc, Klemen Slakonja, Uroš Fürst, Iva Babič in gost Tadej Toš) uprizorila po novem prevodu Tatjane Stanič. V uprizoritvi, katere premiera je bila sprva načrtovana 20. aprila, a zaradi poškodbe v igralskem ansamblu prestavljena na 23. maj, smo lahko slišali tudi avtorsko glasbo makedonske skupine Foltin, scenografijo je ustvaril Branko Hojnik, kostume Jelena Proković.
Pot do obljubljene dežele
Majakovski je igro napisal leta 1918 za proslavo prve obletnice oktobrske revolucije. Kot je povedal režiser uprizoritve in avtor priredbe (skupaj z dramaturško sodelavko Jeleno Mijović) Aleksandar Popovski, sta osnovni vsebinski okvir "nov vesoljni potop in misterij oz. človekovo potovanje k rešitvi." Majakovski svoje junake popelje v obljubljeno deželo, v komunizem, ustvarjalci pa so želeli poiskati lastno pot do obljubljene dežele in poskušali ponuditi odgovor na vprašanji, 'kje smo' in 'kam gremo' danes, je povedal režiser.
Okoli 80 oseb prestavili v enajst družbenih tipov
Okoli osemdeset dramskih oseb, ki jih Majakovski naniza skozi igro in didaskalije, so ustvarjalci združili v enajst likov. "To je bilo mogoče seveda predvsem zaradi fantastične igralske ekipe, ki je s svojo predanostjo, vsestransko nadarjenostjo in umetniškim profesionalizmom omogočila uprizoritev tega megalomanskega dramskega dela," je ob tem povedal Popovski. Enajst igralcev po besedah dramaturginje Darje Dominkuš upodobi enajst družbenih tipov ljudi, ki se poskušajo rešiti pred pogubno usodo. "Majakovski vodi svoje junake v obljubljeno deželo – komunizem. Mi se seveda nismo mogli zateči v komunizem, zato uprizoritev izpostavlja tiste elemente, ki so preživeli čas, za katerega je pisal Majakovski, in ki govorijo tudi nam danes. V tem procesu pa smo ohranjali temeljno avtorjevo idejo, da lahko obljubljeno deželo ustvari le človek sam. Pomemben del dramaturgije je v rokah igralcev," je še dodala dramaturginja.
Tudi igralka Barbara Cerar je izpostavila izziv vsebinskega združevanja in dopolnjevanja številnih izvirnih likov Majakovskega, ki jih v uprizoritvi Drame igra posamezen igralec. "Sestavljali smo 'mozaike' in ob tem imeli občutek, kot da bi bili v lunaparku. V tem procesu smo uživali, kdaj nam je bilo tudi malo slabo, nas je bilo celo strah, vendar smo bili ves čas na poti v obljubljeno deželo, do dobre predstave," je povedala.
Med alegorično zgodbo o potopu in karnevalskim komentarjem
Po besedah avtorice prevoda in lektorice uprizoritve Tatjane Stanič je Misterij buffo neke vrste dramska pesnitev, v kateri se poljubno prepletajo značilnosti dramatike in avantgardistične poezije. "Naslov dela je nenavaden, vendar prav s svojo oksimoronsko združitvijo dveh nasprotujočih si pojmov natančno povzema obe značilnosti besedila: Misterij je del, ki pripoveduje alegorično zgodbo o potopu – revoluciji in novi Noetovi barki. Ta zgodba se razteza skozi prostor (vse vesolje) in čas (zgodovina revolucionarnih prevratov) in se ne zmeni za klasično dramsko zahtevo po trojni enotnosti. Buffo pa je del, ki pripada aktualizaciji, ki na karnevalski način (po Bahtinu) komentira takrat pereče družbenopolitično dogajanje v sovjetski državi in okoli nje. Oba dela se prepletata v verzificirano, vsebinsko in oblikovno zelo zahtevno strukturo, polno referenc, namigov in aluzij na takratno sodobnost in bližnjo preteklost, umeščenih v svetopisemsko-alegoričen okvir."
Futuristična metaforika, ritem in zvočnost
Pri prevodu je Tatjana Stanič sledila izvirnemu besedilu o sovjetskemu vsakdanu v letih 1918-20, takratnih aktualizacij ni nadomeščala s sedanjimi, slogovno pa je upoštevala vse elemente futuristične avantgardne poezije Majakovskega, ki pa jih je avtor sam v tem besedilu za oder rahlo ublažil. "Poleg značilne futuristične metaforike so zato nosilni elementi prevoda ritem, zvočnost (aliteracija in asonanca, manj rima) ter upoštevanje razmerja med natančnostjo misli in strogo zamejeno količino besednega gradiva, kot to zahteva Majakovski," je pred premiero povedala Staničeva.
Futuristično začinjeni džezovski songi
Avtorsko glasbo za uprizoritev je ustvarila makedonska skupina Foltin, ki je v SNG Drama sodelovala že pri uprizoritvi Barčice za punčke. Kot je povedal član Foltinov Branislav Nikolov, so glasbo najprej ustvarjali predvsem v dialogu z režiserjem, po prihodu v Slovenijo pa v interakciji z igralci, da bi jo ti začutili in jo lahko peli kot svojo. Veliko izvirnega besedila je namreč uprizorjenega v obliki songov, ki jih pojejo igralci. Do glasbene podobe predstave so tako prišli skupaj, dodaja Nikolov, ki pravi, da je glasba z vidika uporabe instrumentov minimalistična, izvedena v futuristično začinjenem džezovskem slogu, predvsem pa iskrena in duhovita.
Interakcija z igralci je bilo vodilo tudi za scenografijo Branka Hojnika, ki je skušal ustvariti prostor atraktivne in izvirne iluzije vesoljnega potopa, življenja na poti in iskanja obljubljene dežele. Luč je oblikoval Milan Podlogar. Pri uprizoritvi so sodelovale tudi asistentka scenografa Urša Vidic, asistentka kostumografinje Katja Magister in (študijsko) asistentka scenografije Adriana Furlan.