Ta je pesnitev, naslovljeno Mladenič, napisala na podlagi ruske ljudske zgodbe, kot jo je zapisal A. N. Afanasjev, nato pa jo je, v malce drugačni – večglasni oziroma dramski – obliki zapisala še v francoskem jeziku. Slovenska odrska praizvedba teksta za osnovo jemlje oba teksta, pri čemer pa so ustvarjalci ob postavljanju imeli v mislih štiri jezike (ruskega in francoskega kot izvorna, slovenskega in hrvaškega kot materni jezik dramaturga predstave Zlatka Wurzberga), kar se je izkazalo kot precej zreducirano besedilo, ki občasno z okleščenimi stavki deluje dokaj infantilno.

Nasprotje dveh svetov
Vendar glavna moč predstave vsekakor ni združena v govorjenem delu, temveč v postavitvi sami, jasno deljeni na dva dela. Prvi se naslanja na rusko ljudsko izročilo in estetiko – sceno (Slaven Tolj) zapolnjuje senena kopica, kostumi (Ana Savić Gecan) pa so značilne noše močnih barv, predvsem rdeče –, kar je pravzaprav že v nasprotju s samim likom vampirja ali mladeniča, ki (želi) v predstavi nastopati kot nekakšen novodobni hipererotizirani vampir, kakršnega poznamo iz popularne mladinske (šund)literature in filmske franšize. V tem delu prek ritmično (glasba Mitja Vrhovnik Smrekar) in plesno (koreografija Tanja Zgonc) naravnanega dogajanja sledimo rojstvu ljubezni do njenega neizbežnega konca smrti junakinje Marusje. Drugi del nastopi kot nasprotje prvega; v belino odeta scena spominja na raj ali hladno zimsko pokrajino, kjer Marusja čaka prihod svojega dragega.

Od dobrega k zlu
Cvetajeva je svoje besedilo osnovala na ljudski pripovedki, ki se konča z zmago dobrega nad zlim, kar pomeni, da je glavna junakinja Marusja le rešena pred pogubnim vplivom zlobca (hudiča) in se vrne pod zavetje dobrega (Boga), medtem ko se pri Cvetajevi pesnitev konča z združitvijo z Vampirjem. Marusja se torej (v že modernistični maniri) preda negativni strani in sledi svojemu ljubemu ne glede na usodne posledice, ki jih ima njeno dejanje za njeno družino.

Na tem mestu se dejanje glavne junakinje skoraj sklaplja z dejanjem pesnice same, ki naj bi dejala, da bo svojemu možu Sergeju Efronu 'sledila kot pes'; kar se je prav tako izkazalo za precej pogubno. Poleg tega združitev z zlobnim mladeničem, ki žre mrtvece, predstavlja neustavljivo privlačen romantičen ideal, ki so mu želeli slediti tudi v Mladinskem gledališču.

Razgaljena Barinova strast
Težava predstave nastopi predvsem v trenutku, ko se začne njen drugi del. Ta namreč izstopa precej bolj kot prvi, ki sicer s svojim ljudskim tempom in vrhuncem v zadnjem erotično obarvanem prizoru, ko Primož Bezjak kot Mladenič izsesa kri Janji Majzelj, Marusji – ta prizor se pravzaprav najbolj približa zastavljenemu liku erotičnega vampirja – zaznamuje predstavo. Predvsem pa drugi del bolj kot kogar koli drugega izpostavi naivnega Barina (Uroš Kaurin), ki se zaljubi v vampirjevo nevesto.

Barin je na oder uveden z dolgo vadbo ali ogrevanjem, ki ga nazadnje razgali do golega, s čimer je nakazana njegova življenjska sla, kar ga postavlja tudi na nasprotno stran njegovi le polživi nevesti in njenemu vampirju. Ob tem pa Kaurinov lik prevzame večino dogajanja drugega dela, kar ga (tudi če ne bi bil gol) postavlja v središče, obenem pa se izkaže za precej bolj strastnega kot osrednji lik, čeprav bi ta lastnost morala pripadati njemu.

Dva dela – vsak zase
Lik mladeniča tako v drugem delu precej zbledi in tudi končna združitev, ko od svoje neveste odrine duhovnika in jo s seboj popelje kamor koli že, lahko tudi v pekel, ga ne postavi nazaj v središče. Kemija med glavnima junakoma zvodeni po izteku prvega dela; zgodba o strasti pa se prenese na Barina. Očitna zareza med obema deloma je sicer namerna, a zdi se da ju pušča neenakovredna, nekoherentna in da je ostala nedodelana, predvsem pa bolj izpostavila drugi del. V tem pa skoraj ni sledu o vampirju. Kar gledalcu pravzaprav daje občutek, kot da je gledal dve predstavi z istimi igralci, ločeni z desetminutnim odmorom. Obe pa sta – vsaka zase – vredni ogleda.