Ko je Oscar Wilde leta 1891 izdal roman Slika Doriana Graya, je zaradi 'pohujšljivega' odnosa do morale vzbudil ogorčene kritike (tudi literarne), kar pa ni preprečilo poznejše uvrstitve romana med evropske klasike, roman pa je pozneje nemški dramaturg in pisatelj priredil za potrebe odra in ustvaril uspešno dramatizacijo. Ta je bila slovenskemu občinstvu premierno predstavljena na odru Male drame v režiji Ajde Valcl.

Zaprisežen individualist in narcis
Za dramatizacijo Johna von Düffla, ki je v Nemčiji znan predvsem kot romanopisec, je pa tudi avtor številnih izvirnih iger in dramatizacij, so se v Drami po besedah hišne dramaturginje Mojce Kranjc odločili, ker je zelo gledališka. Avtor je izbral tiste trenutke v romanu, ki zagotavljajo nemoten potek zgodbe in predstavijo celoto, obenem pa je poiskal tudi dogodke, ki so najbolj dramatični. Ključen trenutek je seveda Dorianovo soočenje z lastnim portretom in ob tem vzbujena želja po večni mladosti, ki se mu v trenutku, ko je zanjo pripravljen zamenjati svojo dušo, tudi začne uresničevati. Se pa glavni junak ob tem začenja spreminjati v drugačnem smislu, tako kot tudi portret; krut, ošaben in s pokvarjeno dušo postaja odraz razpadajoče podobe na slik.i

Lik Doriana Graya, nekoč predstavnika viktorijanske Anglije, je nadčasoven in zato aktualen tudi danes. Večna mladost je v dobi individualizma največkrat razumljena kot pogoj za uživanje ter zunanjo lepoto in le redkokdaj sinonim za ohranjanje duhovne vitalnosti. "Individualizem, ki je v romanu obravnavan kot eksperiment, je v današnjem času postal norma ali vsaj nujna preživetvena strategija," je na predstavitvi predstave dejala dramaturginja Mojca Kranjc.

Videz je vse
Za nekatere je Slika Doriana Grayja najljubši roman iz srednješolskih let, a režiserka Ajda Valcl ga je prebrala pozneje in tudi zato k režiji pristopila neobremenjeno: "Če bi bili obremenjeni s tem, da moramo zadostiti nekim pričakovanjem, ki so velika, ne bi mogli svobodno ustvarjati." Pri tem so se, kot je dodala, držali von Düfflove priredbe, ko pa so potrebovali dodaten navdih, so se zatekli k romanu. Kot osrednjo temo in izhodišče temo je režiserka izbrala narcisizem. Doriana Graya razume kot človeka, ki za vsako ceno skuša izrabljati svoj videz, ob tem pa tudi svojo moč vplivanja na ljudi okoli sebe. Gray je v interpretaciji Valclove nekdo, ki je suženjsko odvisen od okolice, od njenega priznanja, občudovanja in odobravanja ter se iz te ujetosti nikakor ne more in tudi noče rešiti.

Roman je bil v slovenskem jeziku prvič objavljen leta 1965 v prevodu Rape Šuklje, ki je prevedla tudi nemško dramatizacijo. Pri tem se je soočila s precej nenavadno težavo; kako na slovenski oder prenesti salonski jezik, kajti slovenska salonska kultura se je dogajala v nemščini. Kot je povedala, je bilo treba ob postavitvi določene dele prevoda popraviti, saj nekatere fraze niso stekle.

Ustvarjalci predstave
Predstavo so sooblikovali scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov in avtor glasbe Saša Lušić. Doriana Grayja bo odigral Saša Tabaković, preostale vloge so si razdelili Uroš Fürst, Gregor Baković, Saša Pavček, Viktorija Bencik kot gostja v alternaciji s Sašo Mihelčič in Klemen Slakonja.