Predstava pod taktirko Francesca Rose in v režiji Piera Francesca Maestrinija je nastala v koprodukciji s Cankarjevim domom, premiero pa je doživela v petek v Veliki dvorani SNG-ja Maribor.

V naslovni vlogi Aide se je mariborskemu občinstvu na premieri predstavila Elena Lo Forte, v še osmih ponovitvah in nato s premiero 11. januarja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer bodo nato še štiri ponovitve, pa se bosta v tej vlogi izmenjevali z Beatrice Greggio. Vlogo Radamesa si bodo delili Renzo Zulian, Janez Lotrič in Miro Solman, vlogo Amnerisa pa Guadalupe Barrientos in Irena Petkova. V predstavi bodo sodelovali še drugi solisti, zbor, balet ter orkester domače operne in baletne hiše.

Koprodukcija s CD-jem
Direktor SNG-ja Maribor Danilo Rošker je na novinarski konferenci povedal, da gre pri tem projektu za velik zalogaj, ki ga sami ne bi zmogli. Zato je sodelovanje predlagal Cankarjevemu domu, s katerim so za zagotovitev uprizoritve odšteli vsak po 100.000 evrov. S tem se po 12 letih kot koproducenti vračajo v ljubljanski kulturni hram.

"Prepričan sem, da je Aida res velika predstava, opera vseh oper, ki jo bo uprizoril odličen umetniški tim. Na odru se bo zvrstilo 200 ljudi, pomagali nam bodo tudi člani zbora iz zagrebške opere. Odlični sta tudi scenografija in kostumografija. Na petkovi premieri bo mogoče videti vrhunski skupek vseh ustvarjalcev," je še dejal prvi mož mariborskega gledališča in dodal, da so že prejeli tudi vabilo za gostovanje na Japonskem oktobra prihodnje leto.

Raziskovanje takratnega življenja, ne klišeji
Eno najbolj priljubljenih velikih oper o ljubezni med zmagovalnim egiptovskim poveljnikom in zasužnjeno etiopsko princeso je Giuseppe Verdi napisal na vrhuncu ustvarjalnih moči, po naročilu egiptovskega kediva Ismaila Paše v počastitev odprtja Sueškega prekopa leta 1871. Zgodbo za opero je prispeval francoski egiptolog Edouard Mariette Bey, libreto pa Antonio Ghislanzoni.

Med Verdijevimi operami zavzema posebno mesto tudi zaradi vključevanja baletov, koračnic, mogočnih zborov in pompoznih sprevodov, pri čemer se mehki italijanski lirizem idealno spaja s spektakelskim vidikom francoske velike opere. Ob vsem zunanjem sijaju pa skladatelj ni pozabil na psihološko globino in posledično prepričljivost svojih likov, ki jih označijo nekatere najizvirnejše melodične domislice.

Kot je povedal režiser Pier Francesco Maestrini, ga je pri ustvarjanju predstave bolj kot recikliranje standardnih klišejev, ki po navadi "preganjajo" sleherno novo produkcijo Verdijeve Aide, zanimalo raziskovanje takratnega življenja, ki danes kljub vsem razpoložljivim zgodovinskim virom še vedno ostaja velika skrivnost.