Hrvaški režiser Borut Šeparović je Tauferjevo predstavo videl kot šestnajstletnik v Zagrebu in zanj je ogled te predstave predstavljal iniciacijo v artaudovsko gledališče krutosti, predstava pa ga je popolnoma prevzela. Razredni sovražnik, avtorska adaptacija besedila Nigela Williamsa v režiji Vita Tauferja je leta 1982 spodnjo dvorano Slovenskega mladinskega gledališča dobesedno spremenila v bojišče in takratno gledališko sceno šokirala s hiperrealistično doslednostjo ter zabrisom mej med gledališčem in resničnostjo, so zapisali v SMG-ju. Ena najodmevnejših predstav svojega časa je več let uspešno gostovala po vsej Jugoslaviji in na izbranih evropskih festivalih ter doživela 90 ponovitev.
Dvojica prve igralske ekipe
Razredni sovražnik Boruta Šeparovića in ekipe je, kot pravijo v gledališču, vrnitev na kraj zločina. Z režiserjem sodeluje dolgoletni dramaturg Slovenskega mladinskega gledališča Tomaž Toporišič, igralska zasedba pa povezuje izvirno zasedbo - v istih vlogah nastopata Marko Mlačnik in Željko Hrs - s preostalim, novo zasedenim igralskim ansamblom: Boris Kos, Uroš Kaurin, Blaž Šef in Uroš Maček.
Hrvaški režiser Šeparović, ustanovitelj in umetniški vodja zagrebške gledališke skupine Montažstroj, bo tokrat prvič režiral v Sloveniji. Kot je dejal, je Tauferjeva predstava, ki jo je videl kot mladenič utripala je z neverjetno energijo, ki še vedno vodi njegovo ustvarjanje. Po njegovih besedah je tokrat osnovo za ustvarjanje predstavljal premislek o nevidnem zaporu družbenih razredov in videoposnetek Tauferjeve antologijske predstave.
Represivni sistem socialističnega samoupravljanja pri Tauferju
S Toporišičem ter z igralcema Markom Mlačnikom in Željkom Hrsom, ki sta pred skoraj 30 leti sodelovala pri Tauferjevi postavitvi, so raziskovali pomenski in simbolni potencial Williamsove drame. Kot je za STA dejal Toporišič, je v predstavi pred skoraj tremi desetletji razrednega sovražnika predstavljal represivni sistem socialističnega samoupravljanja; pri Williamsu pa je bil to neoliberalni sistem, kot ga je uvedla Margaret Thatcher.
V Sloveniji je po Toporišičevih besedah represivno delovala tudi kriza, ekonomska in politična. To je bil čas redukcije elektrike, bencina in drugega, kar se je odražalo v počutju mladih in brezperspektivnosti. Danes so problemi mladih podobni, hkrati pa se je Slovenija precej približala stanju Velike Britanije iz 80. let nekdanjega stoletja, ugotavlja Toporišič. Kot je še dejal, danes tudi v Sloveniji govorimo o neoliberalizmu, o tem, da postaja prehodnost med družbenimi razredi vedno manjša.
Danes vprašanje: Je lahko nasilje generator družbenih sprememb?
Mislim, da se je Tauferjeva predstava borila s tedanjim sistemom, moj Razredni sovražnik pa se bori z današnjim (ki je mogoče celo veliko nevarnejši), meni Šeparović. V re-/de-/konstrukciji Šeparović skupaj z ekipo raziskuje pomenski in simbolni potencial razrednih sovražnikov v vseh pomenih in utelešenjih te sintagme. Zanima jih zlasti vprašanje, v kakšnih razmerah ter s kakšnimi morebitnimi učinki in dolgoročnimi posledicami je nasilje lahko generator strukturnih sprememb v družbi, prežeti s politično apatijo in popolno odsotnostjo iniciative. Kdo je danes razredni sovražnik? Kdo so naši izkoriščevalci?
Apatija in bes
"Za politiko velja, da tudi če se ljudje ne zanimajo zanjo, se ta za njih. A propos apatije, ki vlada v svetu, bi sporočil politiki, da tudi, če se ne zanima za kulturo, se kulturniki še kako zanimamo za politiko," je dejal Boris Kos, ki igra vlogo Buta.
Hrs, ki ponovno igra v vlogi Mujota, je dejal, da ga, podobno kot pred skoraj tremi desetletji še vedno preveva bes, Blaž Šef, ki igra Faco, pa je povedal, da ga k besu napeljuje to, da svetovna politika največ denarja namenja svoji podobi.
V predstavi bosta nastopila še Uroš Kaurin v vlogi Plunka ter Uroš Maček v vlogi Dripca. Pod kostumografijo in scenografijo se podpisuje Protunapad, za luč bo poskrbel Albert Bolha, za masko pa Barbara Pavlin.