V Linhartovi dvorani Cankarjevega doma so uprizorili bralno predstavo Led, ki je nastala po istoimenskem romanu Vladimirja Sorokina, enega najkontroverznejših sodobnih ruskih pisateljev, ki ga pogosto imenujejo tudi "enfánt terríble" ruske literature. Predstava Led, ki je bila uprizorjena v latvijskem jeziku in simultano prevajana v slovenščino, je nastala v produkciji Novega riškega gledališča iz Latvije, režiral pa jo je eden izmed najbolj zanimivih latvijskih režiserjev ta hip Alvis Hermanis.

Z nasiljem do večnosti
Naj najprej predstavimo osnovno zgodbo romana Led, ki ga lahko prebirate tudi v slovenščini. Zgodba se vrti okoli nenavadne sekte plavolasih in modrookih izbrancev, ki s pomočjo ledenega kladiva (nanj je nataknjen čudežni led iz tunguškega meteorita), s katerim kar najbolj brutalno udarjajo po prsih novih žrtev in izgovarjajo ritualne besede "Govori s srcem, govori s srcem!" iščejo nove izbrance. V njih se skrivajo prvotni žarki, ki so nekoč po naključju ustvarili Zemljo. Najti jih morajo 23.000 in šele ko bodo združeni v krogu hkrati izrekli 23 besed srca, bo spet vzpostavljena harmonija vesolja, izbranci pa se bodo vrnili v območje Večnosti. Nadaljnje dogajanje razkrije, da so člani sekte v sodobni Rusiji prodrli v vse pore oblasti; ko roman poseže v zgodovino, pa se izkaže, da so bili njeni člani tako v vrhu stalinističnega kot nacističnega režima.

Vpliv prostora na uprizoritev
Latvijski režiser Hermanis se v svoji gledališki uprizoritvi loteva predvsem raziskovanja vpliva prostora na uprizoritev. Predstava ima tri različice: uprizoritev v Frankfurtu, na festivalu Ruhr Triennale v Gladbecku v ogromni zapuščeni tovarni in v Rigi na zelo majhnem prizorišču, kjer gledalci obkrožajo nastopajoče. Tretjo, najbolj intimno različico skupinskega branja romana Led si bo v Ljubljani lahko ogledalo 400 gledalcev.

Poigravanje z ikonami Vzhoda in Zahoda
Alvis Hermanis se je proslavil predvsem s predstavami Novega riškega gledališča, ki ga vodi od leta 1997, občasno pa se preizkuša tudi v vlogi igralca. Njegove produkcije pogosto zaznamujeta poigravanje z raznovrstnimi gledališkimi slogi in estetikami ter povzemanje kulturnih ikon Vzhoda in Zahoda. Hermanis je bil za svoja dela večkrat nagrajen, med drugim tudi za uprizoritev Gogoljevega Revizorja, ko je na Salzburških slavnostnih igrah leta 2005 prejel prestižno nagrado za mlade režiserje.

Tudi Rusi imajo svojega de Sada
Ruski pisatelj, dramatik, scenarist, grafik in slikar Vladimir Sorokin (1955), ki si je v množici nadimkov "prislužil" tudi tistega o "ruskem de Sadu", je še eden izmed ruskih pisateljev, za katere bi "mati država" rajši videla, da jih sploh ne bi bilo ali pa bi vsaj ustvarjali zunaj ruskih meja. Sorokin se kljub stalnemu obrekovanju in sodnim preganjanjem ne da in še naprej vztraja ter nastavlja ogledalo ruski družbi in preteklosti.

S seksom nad sovjetsko mitologijo
Sorokin, ki je po izobrazbi inženir petrokemije, se je že kmalu po končanem študiju začel posvečati umetnosti. Najprej je vrsto let deloval kot slikar, grafik in ilustrator knjižnih del, nato pa se je v 80-ih odločil popolnoma posvetiti literaturi. Njegov prvi roman z naslovom Vrsta je leta 1985 izšel v Parizu, saj njegovih del v tedanji Sovjetski zvezi niso želeli objavljati.

Sorokin se v svoji delih s prepletanjem elementov socialističnega realizma in poparta pogosto loteva degradiranja in demistificiranja sovjetskih mitov, kultnih osebnosti (Stalin in Hruščev) in ideologije, vendar to počne, vsaj za ruske bralce, na izjemno šokanten način. Z zelo nazornimi prizori seksualnih patologij in nasilja ter grotesknosti, ki pogosto meji že na odvratnost, razgalja pravi obraz ruskega socialističnega realizma in zgodovine na splošno. Čeprav naj bi Rusija z vladavino Putina zajadrala v obdobje demokracije, se mu nič bolje ne godi tudi danes, ko v javnosti nastopa kot oster kritik vladajočega režima. Njegov najnovejši roman Dan opričnika (2006) upodablja avtoritarno Rusijo, ki ji vlada skupina nekdanjih članov tajne policije. Čeprav je zgodba romana postavljena v leto 2028, so vzporednice z rusko sedanjostjo očitne na prvi pogled.

Kljub temu, da o Sorokinovih delih mnogo bolj kot v domovini razpravljajo in ga kritično vrednotijo v tujini, so ga tudi v Rusiji nagradili za njegov prispevek k ruski literaturi. Leta 2001 je prejel ruskega bookerja in nagrado Andreja Belega. Do zdaj je izdal 12 romanov in zbirk kratkih zgodb.

Kristina Sluga