Predstava madžarske režiserke Rite Bartal Kiss je nastala na podlagi istoimenske slikanice sodobnega madžarskega pisatelja Laszla Bagossyja, ki združuje motive ljudskih pravljic in zgodb sodobnejšega izvora.
Osrednje vodilo zgodbe je boj med svetlobo in temo, med dobrim in zlim. Preden zmaga dobro, se je treba odpraviti na pot in biti pogumen. Vile v tej zgodbi dobijo ime po svoji umetelnosti, po tistem, po čemer se najbolj odlikujejo. Vila, ki še ni takšna, kot bi si želela biti, mora premagati grozljivo temo, pri tem pa jo vodijo ljubezen, domišljija in pogum, pa tudi prijateljstvo, vztrajnost, iznajdljivost in iskrenost, je v gledališkem listu zapisala Marija Švajncer.
Njena moč se izkaže tudi v opogumljanju drugih, ki se bojijo noči, ki jih je strah nevednosti, ljudi, ki se bojijo umreti. V zgodbi O vili, ki vidi v temi, najdemo tudi misel, da bivanje z drugimi ni samoumevno, temveč si je zanj treba vedno znova prizadevati.

Otroci spoznavajo, da vztrajno prizadevanje slej ko prej obrodi sadove. Hkrati so spodbujeni k samostojnosti, igrivosti in radoživosti ter spoštovanju posebnosti in vrednosti - lastne in od drugih.
Vila, ki lahko z zamahom palčke usmerja dogajanje v ozadju, nakazuje tudi princip lutkovnega gledališča, v katerem animator vodi lutko in ji vdihuje življenje, je pred premiero povedala Elena Volpi, ki nastopa v vlogi vile. Poleg nje igrajo še Metka Jurc, Aja Kobe, Tilen Kožamelj in Danilo Trstenjak.
Občutenje, domišljija in vizualna podoba
Predstava je nastala po besedilu madžarskega lutkarja Lászla Bagossyja, režirala jo je priznana lutkovna ustvarjalka Rita Bartal Kiss, ki je za svoje režije in likovne podobe prejela številne nagrade in priznanja, v Sloveniji pa je do zdaj sodelovala le z lutkovnim gledališčem Pupilla iz Lendave.
Njen opus gradi na posebnostih lutkovnega gledališča in zelo poudarja vizualne učinke. Bolj kot sama pripoved zgodbe so ji pomembna čustva, občutenja in domišljija. "Najpomembnejša pri izbiri predstave se mi zdi njena sporočilnost in vizualna podoba," je povedala režiserka.
Med ljudskim in sodobnim
Avtorico likovne podobe Sabino Šinko, ustanoviteljico lutkovnega gledališča Pupilla, je v prvi vrsti navdušil kontrast med dobrim in zlim, med svetlobo in temo, ki sta v likovni umetnosti poglavitni. Močan pečat vizualni podobi predstave daje tudi madžarsko ljudsko izročilo. V predstavi so uporabljena tudi številna madžarska ljudska glasbila (citre in gardon), glasbo je Árpád Bakos ustvaril kot mešanico ljudskega in sodobnega.
Tem vodilom je sledila oblikovalka kostumov Mojca Bernjak in pri delu uporabila ročno vezenje ter poslikano prosojno tkanino, preproge z vzorci in podobno. Dramaturginja je Szaida Khaled-Abdo, asistentka režiserke in dramaturginje Eva Nađ.