Predstava, ki so jo premierno izvedli v Cankarjevem domu, je prva predstava, ki jo je umetniški vodja baleta Irek Mukhamedov postavil z ljubljanskim baletnim ansamblom, prvič pa se v Sloveniji predstavlja plesalka in koreografinja Elaine Kudo.
Užitki popoldanskega družabnega plesa
Prav Kudo je na oder postavila prvi in drugi del Nekaj več (Baker's Dozen) in Ples s Sinatro (Sinatra Suite). Koreografiji Tharpove, ki je ena najpomembnejših in najbolj samovoljnih sodobnih koreografinj, pleše 12 plesalcev na lahkotno klavirsko glasbo harlemskega džezovskega velikana Willieja The Lion Smitha. Premierno so jo izvedli februarja 1979 na Akademiji za glasbo v Brooklynu v New Yorku. V koreografiji se plesalci s svojevrstno lagodnostjo prepuščajo užitkom popoldanskega družabnega plesa.
Koreografiji je Tharpova ustvarila leta 1984, gre pa za zgoščeno različico njenega večjega projekta Devet Sinatrovih pesmi. Na prošnjo plesalca Mihaila Barišnikova je priredila omenjeno predstavo za Ameriško baletno gledališče in tako je nastal projekt na glasbo le štirih pesmi iz originalne različice, ki jo je obogatila s končno solotočko za Barišnikova. Ker je ustvarjala posebej za Barišnikova in Elaine Kudo, je predstavi dodala povsem samosvoj pečat.

Tharpova vedno znova pokaže neverjeten smisel za povezovanje najrazličnejših žanrov. Bogat vir navdiha najde v popartu, džezu in popevkah ter hkrati v sodobni elektronski glasbi. Kot osnovo uporablja elemente sodobnega plesa, prav tako klasični balet in broadwaysko estetiko.
Kostume prvega dela je zasnoval Santo Loquasto, za Ples s Sinatro pa je kostume po originalnih skicah Oscarja de la Rente oblikovala Nadja Bedjanič. Prvi del je po besedah Kudo zasnovan kot ansambelsko delo, v katerem nobeden izmed plesalcev ne izstopa. V drugem delu plešeta Tjaša Kmetec in Petar Đorčevski ter Olga Andreeva in Lukas Zuschlag.
Armstrongov čudoviti svet
Čudoviti svet ... je lahko je naslov tretjemu dnevu, za katerega je na glasbo Louisa Armstronga koreografijo zasnoval Dinko Bogdanić. Ta je na oder postavil intimno zgodbo treh ljudi. V predstavi se skozi plesno koreografijo ljubezen do glasbe materializira v ljubezen do drugega. Kot je povedal Bogdanić, je želel s svojo koreografijo predvsem pokazati, da pri ljubezni nista pomembna niti barva kože niti spol. To sporočilo pa 'odpleše' 28 plesalcev.

Kostumografija in scenografija je delo Bjankae Ursulov, ki si je pri kostumih zamislila nežno stilizacijo, saj tako kroji kot materiali iz 20. in 30. let prejšnjega stoletja za plesno predstavo niso bili primerni, ker bi ovirali gibanje plesalcev. Stilizirana je tudi scena.