Zgodba v ospredje postavlja San Vukonga, Opičjega kralja, ki je eden najbolj priljubljenih likov iz kitajske literature, med drugim je glavna oseba enega izmed štirih temeljnih klasičnih kitajskih romanov Potovanje na zahod. San Vukong je čudežen lik: obvladuje raznovrstne čarodejske veščine, edini, ki mu je kos, pa je sam Buda.

Četudi gre poimensko za pekinško opero, v kitajščini imenovano džing-džu, pa ne gre za operno predstavo v evropskem smislu, saj med pekinško ali kitajsko in evropsko opero ni nobene povezave. Tradicionalna kitajska gledališka zvrst izvira iz 13. stoletja. Igralce sicer spremlja orkester tradicionalnih kitajskih inštrumentov, vendar gre predvsem za umetnost in veščino uprizarjanja zgodbe. Džing-džu se razlikuje od bolj liričnega, v svetu prav tako zelo cenjenega žanra kun-ču (brez akrobatike in borilnih veščin), nastalega že v 16. stoletju, katerega najbolj reprezentativna predstava je znamenita ljubezenska zgodba Paviljon potonik, imenovana tudi kitajska Romeo in Julija.

Kot so zapisali na spletni strani Cankarjevega doma, je klasična uprizoritev predstave prava paša za oči, za kar so v prvi vrsti zaslužni bogati kostumi in vrhunski igralci, ki so tudi pravi akrobati in umetniki borilnih veščin, hkrati pa tudi mojstri ličenja. Vsak od njih se namreč pred predstavo naliči sam, za kar potrebuje približno dve uri.

Predstava traja 160 minut, današnja in jutrišnja se začneta ob 19. uri, 30. decembra ob 18. uri, na silvestrovo pa ob 20.30