Vdih-izdih-zamrznitev-akcija-reakcija so vezna tkiva predstave Sezona lova. Na videz meditativni podpisi se skozi predstavo pojavljajo v različnih prizorih, ob stopnjevanju, zgoščevanju in predvsem sproščanju napetosti. Foto: Španski borci
Vdih-izdih-zamrznitev-akcija-reakcija so vezna tkiva predstave Sezona lova. Na videz meditativni podpisi se skozi predstavo pojavljajo v različnih prizorih, ob stopnjevanju, zgoščevanju in predvsem sproščanju napetosti. Foto: Španski borci

Ko je v času Pahorjeve vlade nastal Center sodobnih plesnih umetnosti, je zasijalo sonce, toda funkcioniral je samo kakšnega pol leta, šlo je za birokracijo, ki se ni ukvarjala s programom, ker ni bilo časa, in pod ministrovanjem Žiga Turka, ga je Janševa vlada ukinila. Kar zadeva ples se ni nič spremenilo. To je bila zgodovinska priložnost, ki je šla mimo. Ne vem natančno, kako je danes, saj podrobno ne sledim vsemu dogajanju. Skratka, veliko stvari manjka. Bojim se, da je Slovenija tako kot na gospodarskem, tudi na plesnem področju zamudila vlak. Bomo videli, kaj bo. Želim si, da bo šlo na bolje.

"V tej predstavi sem se lotil ideje fizične napetosti, ki proizvaja ritem. V svojih prejšnjih predstavah sem se ukvarjal zgolj z ritmom kot takim, v tej predstavi pa sem si želel storiti korak naprej, se v ritem poglobiti, ga raziskovati … Gre za mišično napetost, ki ustvari ritem, ritem, ki ne obstaja zgolj na abstraktni ravni, ampak odpira asociacije in reference v konkretnem svetu. Zato tudi naslov Sezona lova. " Foto: CK Španski borci

Milan Tomášik je plesalec in koreograf, ki že deset let živi in ustvarja v Sloveniji, kamor ga je pripeljala ambicija sodelovati z enim največjih evropskih plesnih kolektivov, z En-Knapom, in koreografom Iztokom Kovačem.
Leta 2004 sem naredil avdicijo pri skupini En Knap. Takrat sem ravno končal šolanje v Bruslju (P.A.R.T.S.). Šlo je za predstavo Woferl osebno, ki je premiero doživela leto pozneje, torej leta 2005. Takrat je En-Knap še deloval kot projektni teater. Z njimi sem sodeloval pri eni predstavi. Sicer me je Kovač še povabil k sodelovanju, pa se nekako ni izšlo. V tisti predstavi je sodelovala tudi moja sedanja žena.
To je torej vzrok, zakaj ste namesto Slovaške, od koder prihajate, izbrali Slovenijo za svoje novo domovanje?
Ja, vzrok je tako poklicna pot kot tudi družinsko življenje. Poleg tega si sebe kot plesalca in koreografa ne zmorem predstavljati na Slovaškem. V Bratislavi je še nekako mogoče ustvarjati, obstajajo vsaj kolikor toliko dobre razmere, pa vendar - kakor mi pripovedujejo prijatelji in sošolci, je vse skupaj bolj kot ne eno samo mučenje. V zadnjih dvajsetih letih se je ne področju sodobnega plesa na Slovaškem zelo malo premaknilo naprej. Me pa navdaja z upanjem dejstvo, da je Slovaško narodno gledališče iz Bratislave v zadnjih dveh ali treh letih odprlo prostor tudi za sodobne plesalce.


Zavod En-Knap in Center kulture Španski borci v sodelovanju z Društvom za sodobni ples in JSKD - Javnim skladom za kulturne dejavnosti začenjata jutri, 25. oktobra, 6. Plesno nacionalo. Gre za predstavitev kakovostne, profesionalne slovenske sodobnoplesne produkcije. Zgoščeno, prek kratkih, nekajminutnih izsekov predstav in projektov v razvoju predstavlja posebnosti, poglede, zamisli in potenciale slovenske sodobnoplesne umetnosti. Plesna nacionala je druženje in spoznavanje, je izmenjava izkušenj in idej. Letošnja Plesna nacionala ima posebno težo, saj bo v Španskih borcih 25. oktobra hkrati potekalo tudi srečanje članov plesne mreže Aerowaves, ki bodo na njem izbrali najprodornejša plesna dela mladih plesnih ustvarjalcev iz vse Evrope. Mreža združuje predstavnike iz 35 evropskih držav, dogodka pa se bo udeležilo okrog 50 uveljavljenih mednarodnih direktorjev, producentov in programerjev.


Dejali ste, "ko sem končal šolanje". Torej ste akademsko izobražen plesalec ...

Ples sem študiral na Konservatoriju J. L. Bellu v Banski Bistrici ter na Akademiji za uprizoritvene umetnosti v Bratislavi na Slovaškem, od koder sem odšel v Bruselj na mednarodno plesno šolo P.A.R.T.S., ki jo je vodila Ana Teresa de Keersmaeker. Belgija je meka sodobnega plesa. Tam je sodobni ples vsestransko podprt, in to že dolga leta. Ne glede na krizo, ki je posegla tudi na belgijsko plesno sceno, je tam status plesalca povsem drugačen kot na primer v Sloveniji ali na Slovaškem. Plesalec je zaščiten, ima urejeno socialno zavarovanje in tako naprej. Primerjati Bruselj s preostalo Evropo je zelo težko. Tam se vsak dan zgodi kakšna predstava sodobnega plesa. Tudi v Ljubljani je ogromno dogodkov, žal pa ne toliko sodobnega plesa. Tukaj obstaja kup majhnih posameznih predstav, ki se imenujejo predstave sodobnega plesa, v resnici pa gre bolj za gibalno predstavo, za fizični teater ... zame osebno daleč od sodobnega plesa.

Dobro, z Belgijo se je res težko primerjati. Pa vendar se tudi pri nas premika na bolje. Leta 2011 je bil ustanovljen (in ukinjen) Center sodobnih plesnih umetnosti.
Pa vendar nismo statusno izenačeni na primer z baletniki. V baletni oziroma operni hiši si stalno zaposlen, prejemaš redno mesečno plačo, plesalci prihajajo vsak dan v službo. Na področju sodobnega plesa je izjema En-Knap, ki se je pred leti spremenilo v tako imenovano repertoarno gledališče. Ampak tudi oni nimajo urejenega statusnega položaja. Na eni strani so profesionalni ansambel, na drugi pa so vsi plesalci samozaposleni v kulturi, namesto, da bi bili zaposleni. Ana Teresa de Keersmaeker je bila, navajem kot primer, v Belgiji umetniški vodja njihovega nacionalnega baletnega gledališča, legenda sodobnega plesa in ustanoviteljica kultne plesne skupine Rosas. Si predstavljate, da bi ljubljansko SNG Opero vodil na primer Matjaž Farič? Ali pa Iztok Kovač?

Težko. Ampak vseeno - Center sodobnih umetnosti je bil ustanovljen in podprt (in ukinjen) tudi s strani države.
Vsak dan mimo nas letijo milijoni evrov in kar ne morem verjeti, da ne najdejo tistih nekaj evrov, nekaj tisoč evrov za sodobni ples. Plesalcev sodobnega plesa je malo in smo ne le na družbenem obrobju, temveč tudi na repu v umetniški sferi. Ko je v času Pahorjeve vlade nastal Center sodobnih plesnih umetnosti, je zasijalo sonce, toda funkcioniral je samo kakšnega pol leta, šlo je za birokracijo, ki se ni ukvarjala s programom, ker ni bilo časa, in pod ministrovanjem Žiga Turka, ga je Janševa vlada ukinila. Kar zadeva ples se ni nič spremenilo. To je bila zgodovinska priložnost, ki je šla mimo. Ne vem natančno, kako je danes, saj podrobno ne sledim vsemu dogajanju. Skratka, veliko stvari manjka. Bojim se, da je Slovenija tako kot na gospodarskem, tudi na plesnem področju zamudila vlak. Bomo videli, kaj bo. Želim si, da bo šlo na bolje.
Pred nami je nova predstava Sezona lova, ki bo premiero doživela nocoj na odru Španskih borcev.
V tej predstavi sem se lotil ideje fizične napetosti, ki proizvaja ritem. V svojih prejšnjih predstavah sem se ukvarjal zgolj z ritmom kot takim, v tej predstavi pa sem si želel storiti korak naprej, se v ritem poglobiti, ga raziskovati ... Gre za mišično napetost, ki ustvari ritem, ritem, ki ne obstaja zgolj na abstraktni ravni, ampak odpira asociacije in reference v konkretnem svetu. Zato tudi naslov Sezona lova. Konec koncev, na osnovi mišične napetosti funkcioniramo vsa živa bitja, tako živali kot ljudje. Gre za metaforo med živalskim in človeškim svetom, gre za odnose med ljudmi, za raziskavo, katere rezultat je - čeprav zelo konkreten - še vedno na ravni abstraktnega.
Nastopa šest plesalcev. Med njimi tudi vi, ki podpisujete tudi koreografijo.
Res je. To ni moja prva samostojna koreografija. Po tisti moji prvi predstavi v Sloveniji sem leta 2006 v Plesnem teatru Ljubljana pripravil solo projekt Within, čez dve leti še Baga- Basta s švedskim plesalcem Alexandrom Gottfarbom, kasneje 3NITI, pa multimedijski performans Displaced Body, leta 2011 pa še solo Off-Beat. Sezona lova je moja prva koreografija za skupino plesalcev, v kateri tudi sam nastopam. Ne delam predstav kot po tekočem traku, ampak le takrat, kadar imam kaj povedati. Torej so med zadnjo in pričujočo predstavo minila kar tri leta. Sem ne štejem Les SlovaKs Dance Collective, ker tam gre vendarle za kolektivno delo, skupinsko koreografijo...

Les SlovaKs torej še delujejo?

Seveda. Gre za pet plesalcev. Vsi se poznamo že od mladih nog. Štirje smo bili tudi sošolci v Belgiji. Skupaj smo ogromno preplesali. In ko smo končali šolanje, smo se odločili, da skupno pot nadaljujemo. Zakaj pa ne? Vsi smo plesalci in se med seboj dobro poznamo. Tako smo leta 2007 ustanovili Les SlovaKs Dance Collective, skupino, s katero smo veliko in uspešno gostovali na evropskih festivalih, po gledališčih ...

Danes zvečer pa torej še v ljubljanskih Mostah, na odru Španskih borcev.

Ja, danes se začenja Sezona lova. Zanimivo je, kako sem se znašel v Španskih borcih. Lani, ko je bila na sporedu Plesna Nacionala ...

... letošnja se, mimogrede, začenja jutri ...

Tako je! No, lani v času Plesne Nacionale je zavod En Knap izdal razpis za koprodukcijsko sodelovanje. Tričlanska mednarodna komisija je izbrala moj projekt. Sezona lova je tako tudi koprodukcija En-Knapa, ki biva v Španskih borcih.

Ko je v času Pahorjeve vlade nastal Center sodobnih plesnih umetnosti, je zasijalo sonce, toda funkcioniral je samo kakšnega pol leta, šlo je za birokracijo, ki se ni ukvarjala s programom, ker ni bilo časa, in pod ministrovanjem Žiga Turka, ga je Janševa vlada ukinila. Kar zadeva ples se ni nič spremenilo. To je bila zgodovinska priložnost, ki je šla mimo. Ne vem natančno, kako je danes, saj podrobno ne sledim vsemu dogajanju. Skratka, veliko stvari manjka. Bojim se, da je Slovenija tako kot na gospodarskem, tudi na plesnem področju zamudila vlak. Bomo videli, kaj bo. Želim si, da bo šlo na bolje.