V Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana je nocoj zaživel avtorski projekt Lee Kukovičič Zadnji Hamlet. Ker je Lea Kukovičič po lastnih besedah "obsesivna raziskovalka gledališča", je bil Hamlet zanjo logična odločitev. Ker se to kanonsko besedilo ves čas uprizarja, je namreč zgodovina in hkrati prihodnost gledališča.

Med razlogi, zakaj se je lotila Hamleta, je navedla, da je po analizi portala sigledal.org Hamlet največkrat uprizarjano besedilo v slovenskem prostoru – nastalo je kar 33 različnih uprizoritev. Poleg tega se s Hamletom vsi srečamo v izobraževalnem procesu, kar pomeni, da vsi vsaj nekaj vemo o njem.

Sama zgodba Hamleta se umakne drugim vprašanjem
Po njenih besedah v tokratni uprizoritvi ni v ospredju besedilo Hamleta, ampak je ritual gledališča, kanonske ponovitve, čustvovanje, branje atmosfer. Kanon jo je skozi celotno zgodovino uprizarjanja Hamleta pripeljal tudi do vprašanja družine, ki ima v Hamletu pomembno vlogo. Čeprav v Hamletu govori predvsem Hamlet in ne drugi družinski člani, ima denimo v njenem projektu v prizoru v spalnici glavno besedo mama. "Družina je velik korpus, z njo se vse začne, tudi patriarhat se je, in to je pomembno nasloviti v tej predstavi," je povedala.

Dodala je, da "Hamlet ni oseba, ampak je sistem ljudi, ki želijo biti bogovi, nimajo pa perifernega vida, vidijo zelo ozko in le, kar si želijo. Tudi nimajo vpogleda branja med vrsticami, ali pa med vrsticami berejo na zelo samosvoj način".

Ko institucionalno gledališče združi moči z zavodom brez stalnega ansambla
Uprizoritev je nastala v koprodukciji zavoda Bunker in Prešernovega gledališča Kranj: premiera Zadnjega Hamleta v Kranju bo 20. septembra. Po besedah direktorice zavoda Bunker Alme R. Selimović je prvo sodelovanje med PGK-jem in Bunkerjem pomenilo srečanje dveh različnih produkcijskih principov – PGK je repertoarno gledališče z ansamblom, medtem ko Bunker nima ansambla ter z umetniki in umetnicami projekte razvijajo zelo dolgo, tudi sami produkcijski procesi so dolgi, v primeru Zadnjega Hamleta skoraj dve leti.

Trilogija moških solz
Bunker je po njenih besedah podprl predvsem pripravljalni in raziskovalni proces ter simpozij in t. i. jokalne intervencije. Zadnji Hamlet je zadnji del trilogije Ko moški jočejo, ki jo je uvedel simpozij Ko moški jočejo, se svet ustavi, sledile so "jokalne intervencije" na Tednu slovenske drame z naslovom Zadnji Hamlet, predigra – PGK pa je v proces najmočneje vstopil v zadnji produkcijski fazi, ko se je delala predstava.

Direktor in umetniški vodja PGK-ja Jure Novak je izrazil veselje, da je potekalo sodelovanje gledališča z Zavodom Bunker in Leo Kukovičič ter dodal, da se mu sodelovanja med tako različnimi institucijami zdijo izjemno pomembna.

Hamlet, nič več nedotakljiva svetinja
V predstavi igrajo Miha Rodman, Živa Selan, Blaž Setnikar in Borut Veselko. Živa Selan je povedala, da predstava sicer njenega pogleda na Shakespearovega Hamleta ni spremenila, zagotovo pa se je spremenil njen pogled na to, kako je dovoljeno govoriti o njem. "Osvobajajoče je, ko se stvari začnejo pretresati," je dodala.

Besedilo podpisujeta Lea Kukovičič in Wojtek Ziemilski, dramaturginja je Sodja Zupanc Lotker, scenografinja Zuzana Scerankova, kostumografinja Olja Grubić, oblikovalka svetlobe Zuzana Režna, koreografinja Nataša Živković, avtorica videa Toni Soprano Meneglejte.

Uro pred premiero so v Stari mestni elektrarni v sklopu podpornega programa Zavoda Bunker Kontekst tudi odprli razstavo Kontekst 003: Realno ali fiktivno o Lei Kukovičič, ki predstavlja avtorico predstave Zadnji Hamlet. Zasnovali sta jo Ivana Vogrinc Vidali in Ana Lorger.