"Razlika med delom v velikih nemških ali francoskih baletih in majhnim, slovenskim je le v proračunu, a vsa umetnost je prav v tem, da z manj denarja postaviš čudovito predstavo. Zato je zame večji izziv delati tukaj kot v tujini," pravi umetniški vodja baleta SNG Opere in baleta Ljubljana in baletni solist Petar Đorčevski.

Svoje prve baletne korake je naredil v baletni šoli Luja Daviča v Beogradu, izpopolnjeval se je na Dunaju in v Baletni šoli princese Grace v Monaku, najljubši mu je dramski balet – ker ima – kot pravi – srce in dušo.

Član SNG Opera in balet Ljubljana je postal leta 2006 in od leta 2015 je priznani baletni solist.
Nastopil je v glavnih vlogah baletov Romeo in Julija, Silfida, Giselle, Coppélia na Montmartru, Labodje jezero, Don Kihot, Trnuljčica, Doktor Živago, Tristan in Izolda, Kdo je najmočnejši na svetu, Arhitektura tišine, Mozart vs. Schumann, Tango za Rahmaninova, Picko in Packo, Bajaderi, v baletu Samorog in baletnih večerih Urbanobalet ter Pod zvezdami. V sezoni 2013/2014 je bil član baletnega ansambla Ballett im Revier v Nemčiji. Plesal je v glavnih vlogah v baletih Labodje jezero, Orfeus in Tri sestre. Za vlogo Tybalta v baletu Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva ter za solistično vlogo v baletnem večeru Mozart vs. Schumann je prejel stanovsko nagrado Lidije Wisiak.

Nocoj bo zaplesal v veliki uspešnici ljubljanskega baleta Veliki Gatsby. O vsem tem je Petar Đorčevski spregovoril v oddaji NaGlas!, ki si jo lahko ogledate danes ob 12.40 na TVS1.

Kako to, da ste postali baletnik?
Bilo je spontano. Kot vsak deček sem poskusil košarko, tenis, plavanje, judo, a mi niso bili pisani na kožo. Sestra je že hodila k baletu in starši so me vedno vlačili s sabo. Tam sem čakal dolge ure (smeh). Zanimalo me je, gledal sem, potem pa sem vprašal mamo, ali bi lahko tudi jaz poskusil. Rekla je: "Seveda, zakaj pa ne." Tako se je začelo.

Ste se srečevali s stereotipi? Deček in balet ...
V osnovni šoli bolj malo, v srednji šoli, to je bila Srednja baletna šola Luja Daviča, pa sem se družil le z baletniki, ki so se odločili, da se bodo ukvarjali s plesom. Pozneje so moji tovariši spoznali, da so se zmotili in da sem izbral imeniten poklic, ker sem ves čas z dekleti.

V Ljubljano ste prišli leta 2006, po Dunaju in Bratislavi. Kako se je to zgodilo?
Prvi angažma sem dobil na Dunaju, nato sem naslednje leto odšel v Bratislavo. To je bilo spontano, ker sta ti dve glavni mesti zelo blizu. Tam sem spoznal Avstrijko, ki je plesala v Ljubljani. Rekla mi je, naj poskusim tam, ansambel je odličen, mesto je super, gotovo mi bo všeč. Opravil sem avdicijo pri direktorju Jaši Otrinu in zdaj sem tu že nekaj let.

Kakšen odnos so imeli v Ljubljani do vas? Kako so vas sprejeli kolegi?
Odlično. Takoj sem se znašel. Ansambel je večkulturen. V njem je veliko tujcev, iz Avstrije, Romunije, Japonske. Bili smo kot nekakšna čudna družina. Zelo dobro smo se ujeli.

Kaj je bilo za vas najlažje v novem okolju in kaj težko?
Vsak začetek je vedno težek. Treba je poiskati stanovanje, odpreti bančni račun, pogledati, kje je kaj. Tukaj so vsi zelo prijazni, zato sem se hitro znašel. Okolje mi je bilo domače, kot da bi že prej živel tukaj.

Eno sezono ste plesali v Nemčiji, potem pa ste se vrnili. Zakaj?
V Nemčiji se nisem znašel. Vse je odlično: ljudje so profesionalci, plače so visoke, vendar okolje ne omogoča družabnosti. Težko je. Moraš biti pravi človek za to. Zelo je pomembno, kje živiš in delaš. Gledališču se ne moreš posvečati 24 ur na dan. Moraš imeti tudi družabno življenje, da lahko greš na breg Ljubljanice in si privoščiš kavo. Prav tako je pomembno, da imaš s kom to delati. V Nemčiji gredo vsi po službi domov.

Katere so posebnosti dela v večjih svetovnih gledališčih, nemških, francoskih, v primerjavi z majhnim gledališčem oziroma baletom, kakršen je slovenski?
Razlika je samo v proračunih. V tujini imajo zelo veliko denarja in si lahko privoščijo marsikaj. To ne pomeni, da so njihove predstave boljše. Mi imamo manjši proračun, prav to pa je vsa umetnost: da z manj denarja postaviš čudovito predstavo. Zame je večji izziv delati tukaj kot v tujini, kjer ni omejitev.

V ljubljanskem baletnem gledališču ste spoznali tudi svojo ženo Rito, ki je prav tako baletka in po narodnosti Italijanka, v Ljubljani pa živi dvajset let. Kako se pogovarjata med seboj?
Sprva sva govorila izključno angleško, odkar imava sina, pa uporabljava nekakšno mešanico slovenščine in angleščine, ki je njegov prvi jezik. Čuti se Slovenca in noče niti slišati ne italijanščine ne srbščine. Ne silim ga. Če sem se jaz naučil slovensko, se bo tudi on naučil srbsko. Ne bom zganjal cirkusa (smeh).

Ste umetniški vodja ljubljanskega baleta. Kateri izzivi vas čakajo v naslednjem letu?
Naša opera je res odlična, imamo tudi odličen baletni ansambel, prav tako zbor in orkester. Zato si želim, da bi s svojimi izkušnjami, pridobljenimi v tujini, povzdignil to opero na višjo raven, da bi bila enakovredna dunajski ali pariški.

Kaj pa bi ponudili?
Ker smo nacionalna hiša, moramo biti vsestranski, imeti moramo moderen, klasičen in dramski balet. Naš ansambel najbolje uprizarja dramske balete. Po mojem mnenju nam je prav pisan na kožo.

Zakaj je tako? Kaj je bistvo dramskega baleta?
Dramski balet omogoča več izražanja s čustvi, gibi, ni tako omejen ...

Se bolje poda Slovanom?
Morda ... Mogoče smo bolj čustveni.

Temperamentnejši.
V klasičnem baletu je tako, kot je – ker je omejen. Dramski balet pa dovoljuje neomejeno širino. Za čustva ni mej.

Še vedno ste tudi baletni plesalec solist. Zakaj?
Tesneje sem povezan z ansamblom. Drugače je, če bi samo sedel v pisarni in govoril, kaj mora kdo delati, kot če delim izkušnje z njimi, če se skupaj mučimo. To je boljše sporočilo zanje, da sem dojemljivejši, da razumem njih in njihove potrebe. Ni pomembno, ali si solist ali ne, prav vsak je zelo pomemben član ansambla. Brez ansambla ne bi bilo predstave, saj ne moreš dve uri gledati samo dveh baletnih plesalcev.

Drevi boste nastopili v Velikem Gatsbyju, ki je velika uspešnica. Zakaj?
Leo Mujić je izjemen koreograf. Za nas je naredil pravi čudež. Predstava je mešanica neoklasike in muzikala. Zgodbo je povedal tako, da bi jo morali videti vsi Ljubljančani in turisti. Mislim, da smo v operi dobili pravi dragulj. Res ga priporočam vsem!