Na eni od predpremier v Stratfordu je dvorano med odmorom zapustilo kar 80 gledalcev, poroča BBC. To je sicer ogromno, priznavajo celo v gledališču, poudarjajo pa, da to ni povprečje: včeraj so menda iz dvorane odkorakalo "samo štirje ali pet ljudi", povprečno pa naj bi se številka gibala okrog trideset ljudi na predstavo.

"Vsestransko perverzno"
Dogajanje predstave Marat/Sade je postavljeno v umobolnico, kjer zaprti markiz de Sade režira dramo o umoru francoskega misleca Jeana Paula Marata. Recenzent Financial Timesa je dramo opisal kot "vsestransko perverzno" in dodal, da ves čas preizprašuje "tako dramaturške konvencije kot tudi hladnokrvnost občinstva".

Med tistimi bolj "preizprašujočimi" sta na primer prizora skupinskega posilstva in mučenja z elektrošoki. Presunjeni gledalci na spletni strani gledališča puščajo komentarje tipa "izkrivljeno", "moteče" in "šokantno". Spet drugi novo postavitev drame, ki je navsezadnje tudi del britanskega srednješolskega programa, priporočajo, češ da "jo je treba videti, da bi jo lahko razumeli". Igro v igri, ki na odru oživlja prizore francoske revolucije, je napisal švedski dramatik Peter Weiss, njen naslov pa se v celoti glasi Pregon in umor Marata, kot so ga v režiji markiza de Sada uprizorili pacienti umobolnice Charenton.

Leta 1964 je bilo manj zgražanja
Takrat še novoustanovljeno Kraljevo Shakespearjevo gledališče je predstavo uprizorilo že leta 1964, z Glendo Jackson in Patrickom Mageejem v glavnih vlogah. Kritika jo je hvalila kot znanilko novega vala avantgardnega gledališča v Veliki Britaniji; celotna produkcija se je nato preselila na Broadway in dobila celo štiri nagrade tony.

Nova postavitev Marat/Sada je del praznovanja ob 50-letnici gledališča in je na ogled v prenovljenem gledališču, v katerega so vložili kar 112 milijonov funtov. Pod režisersko taktirko Anthonyja Neilsona igra de Sada Jasper Britton, med bolj znanimi imeni v igralski zasedbi pa je tudi Nicholas Day (Umori na podeželju).

Vodstvo gledališča se brani, češ da so bili vsi njihovi abonenti vnaprej opozorjeni. "Anthony Nielsen dramo reinterpretira na svež način in predstava bo vsebovala prizore spolno eksplicitne narave , nekatere tudi v povezavi z verskim podobjem, kar je neprimerno za mlada občinstva," so zapisali v svoji okrožnici. "Priporočamo, da se predstave ne udeležujejo mlajši od 16 let."

Duhovni oče pornografije?
Režiser seveda ni nikogar imel namena užaliti, poudarja predstavnica gledališča. "Predstava načenja vprašanje, kje se de Sadova filozofija pojavlja v sodobni družbi. Njegova misel je še kako vitalna in se v obliki pornografije pretaka na mobilnike naših najstnikov. Njegova besedila so duh za vsakim pornografskim filmom, kar jih je bilo kdaj posnetih. V naši kulturi je še kako živ in aktualen."

Nič, česar ne bi že kdaj videli
"Ko smo se projekta lotili, smo se zavedali, da ne kažemo ničesar, česar se ponoči ne da najti na televiziji." Pravzaprav se avtorjem predstave zdi, da tistim, ki so odkorakali iz dvorane, ni bilo neprijetno zaradi prizorov nasilja in spolnosti, ampak kvečemu zaradi političnega sporočila drame. "Ne pozabimo, da je de Sade napisal 120 dni Sodome."

Guardianov recenzent, ki je predstavi dosodil tri od petih zvezdic, jo je odpisal kot "Artauda zavoljo Artauda samega". "Nielson si ne more kaj, da nas ne bi bombardiral s šokantnimi posebnimi učinki." Bloombergova recenzija je bila bolj naklonjena, kritik pa je opazil tudi vzporednice s trenutno "arabsko pomladjo". "Predstava, ki je premiero doživela na dan, ko je bil ubit Gadafi in ki tematizira umor kot politično orodje, bi bila težko bolj relevantna. Kakšno ceno ima življenje? Kakšno ceno moč? Maščevanje ali pravica? Je množična komunikacija sredstvo svobode ali nadzora?"