S predstavo Jeana Baptista Molièra Zdravnik po sili v režiji Diega De Bree se zaključuje letošnja abonmajska sezona Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Tokrat so izbrali manj znano Molièrovo komedijo, ki je doživela krstno izvedbo leta 1666. Gre za zgodbo o ljubezenski bolezni in hudomušnem maščevanju, ko se Martine hoče maščevati udarcem moža Sganarela.

Smeh na račun zajedalcev družbe
Zdravnik po sili je komedija - burka, ki se poslužuje gledališke konvencije tistega časa (v prvi vrsti so to preobleka in s tem povezani nesporazumi), a z bistroumnostjo avtorja, ki z ironijo odkriva hinavske preobleke takratne družbe, v tem primeru predvsem slabosti medicine, katere metode so prepogosto sad neodgovornega in šarlatanskega eksperimentiranja.

Mrtvi se ne pritožujejo ...
Sganarel je lik iz dolge vrste "namišljenih" strokovnjakov, parazitov, ki se ponašajo z lažnimi pristojnostmi in uporabljajo v ta namen slovesne in skrivnostne besede, s katerimi vlečejo za nos številne naivneže, ki verjamejo ali hočejo verjeti v prevaro. Ali kot o svojem "poklicu" pravi sam: "Mislim, da je to najboljša obrt izmed vseh, zakaj delaj dobro ali slabo, plačan si v vsakem primeru. Če ga polomiš, ne pade krivda nikoli nate, in blago, s katerim delamo, lahko režemo po mili volji. /…/ Zmota ne pade nikoli na nas, kriv je zmeraj tisti, ki umrje. In končno še dobrota tega poklica; mrliči so najbolj dostojni in najbolj molčeči ljudje na svetu in nikdar ne boste slišali, da bi se kateri izmed njih pritoževal nad zdravnikom, ki ga je ugonobil."

Brez avantgardnih posegov
V slovenščino je delo prevedel Josip Vidmar. Režiser Diego De Brea je pri postavitvi ostal zvest tekstu in Vidmarjevemu prevodu - Molièrovo delo namreč po njegovem ni aktualno zato, ker bi odsevalo današnji svet, temveč bolj v tem, da zrcali človeško naravo. V predstavi igrajo Vladimir Jurc, Nikla Petruška Panizon, Danijel Malalan, Alojz Svete, Janko Petrovec in Ivan Peternelj.