Igra osvetljuje večplastnost družinskih odnosov, zablod in zatrtih slutenj. Kot so o drami zapisali v gledališču, avtorica z najrazličnejšimi dramsko-pripovednimi ključi spretno odpira globine odnosov med Tamalo in njenim stricem Matičem ter se pri tem spretno izogiba številnim pastem obravnavanih tematik čustvenih in spolnih zlorab.

Paula Vogel je v pogovoru ob lanski vnovični odrski postavitvi drame dejala, da je lik strica Matiča namenoma oblikovala tako, da je pred nami zgolj običajen moški, ne pa pošast. Ob tem pa dodala, da je lažje preživeti in premagati zlorabo, kadar gre za človeka kot pa pošast.
Po mnenju Gazvode, večkrat nagrajenega filmskega in gledališkega režiserja, scenarista, pisatelja in dramatika, ki velja za enega najbolj prepoznavnih glasov svoje generacije, je pri tej drami izjemno to, da ne vpije z odra, da je spolno nasilje zločin. "To vemo, ker lahko to preberemo v zakoniku. Ravno tako ne zapade v past moraliziranja ali demoniziranja Matiča, pa tudi ne v nasilno empatijo do nekoga, ki je očitno izjemno problematičen posameznik," je zapisal ob snovanju projekta.

"Drama je kot zelo pomemben element v njej – kot vožnja, včasih zasanjana, včasih bliskovita – na robu trka. Tamala, prekrasno ustvarjena junakinja, kljub travmi na koncu najde izhod, pa čeprav le v tem, da se odpelje neznano kam in ohrani tiste spomine kot smerokaze, ki ji na tej poti pomagajo," dodaja.

V predstavi igrajo Julija Klavžar, Kristijan Ostanek in Maša Žilavec. Prevod podpisuje Liu Zakrajšek, scenografija je delo Darjana Mihajloviča Cerarja, kostumografinja je Katarina Šavs, oblikovalka maske Maja Razboršek, za glasbeno opremo in glasbo je poskrbel Igor Matković, oblikovalec svetlobe je David Andrej Francky, lektorica Metka Damjan, asistentka kostumografinje pa Pia Gorišek.