Oglas
Ena najznamenitejših opernih in baletnih hiš je v Cankarjevem domu - ponovitvi predstave bosta še 28. in 29. 8. ob 20.30 - predstavila eno ključnih del ruskega romantičnega nacionalizma. Skladatelj Modest Musorgski je v libreto prenesel zgodbo o ruskem vladarju iz 16. stoletja, ki se na prestol povzpne z umorom prestolonaslednika. Ta zločin je povod za duševne muke, obenem pa tudi moralno opravičilo za končni propad carja Godunova.
Vabimo vas, da si ogledate fotozgodbo z vaje Bolšoj teatra in da si preberete intervju z njegovim umetniškim vodjem Aleksandrom Vedernikovim.
Umor prestolonaslednika, ki to morda niti ni bil
Vendar Godunov v resnici ni negativen, ampak tragičen lik. Čeprav njegov vzpon na oblast ni bil povsem "po pravilih", pa se je vendar izkazal za pravičnega in naprednega vladarja. Nujno je treba tudi opozoriti, da se za umor prestolonaslednika, carjeviča Dmitrija, ni odločil sam. To je bila zamisel drugih, ki so "odstranitev" sina prejšnjega vladarja Ivana Groznega tudi izpeljali. Poleg tega pa ni nepomembno tudi to, da je bila upravičenost Dmitrija do vladarskega žezla sporna. Rodil se je namreč peti Ivanovi ženi, po cerkvenem pravoslavnem pravu pa so bili dovoljeni in veljavni le trije zakoni. Tako bi lahko celo dejali, da je po smrti Ivana Groznega zavladala "oblastna praznina", ki so jo iznajdljivo zapolnili podporniki Borisa Godunova.
Vizija Aleksandra Sokurova in Aleksandra Vedernikova
V naslovni vlogi nastopa Mihail Kazakov, nepoštenega novinca v meniških vrstah, ki se odloči izdajati za pravega prestolonaslednika, umorjenega Dmitrija, pa upodablja Roman Muravicki. Omeniti velja vsaj še Sergeja Beljajeva in Svjatoslava Gončarova v vlogi Borisovega sina Fjodorja, Ano Aglatovo (Borisova hči Ksenija) in Aleksandra Naumenka, ki nastopa kot Pimen, meniha Čudovskega samostana, ki piše rusko zgodovinsko kroniko. Povsem nova postavitev opere Modesta Musorgskega je delo režiserja Aleksandra Sokurova, dirigenta in umetniškega vodje Bolšoj teatra Aleksandra Vedernikova, scenografa Jurija Kuperja, koreografinje Jekaterine Mironove in drugih.
Šestkrat napisal isto opero
Bolšoj teater nam tokrat predstavlja opero Boris Godunov, kot jo je leta 1871 zapisal Modest Musorgski. To je druga od skupno šestih različic opere, ki jih je napisal Musorgski. Vzrok za tolikokratno predelovanje iste opere so bile predvsem zahteve Marijinskega gledališča in pritožbe cenzorjev. Tudi ko je bil sanktpeterburški teater že zadovoljen, pa so opero ob njenem krstu številni kritiki 'raztrgali', slabo mnenje o delu pa so izrazili tudi kolegi Modesta Musorgskega iz vrst skladateljev ruskega romantičnega nacionalizma. Vse to je vodilo do tega, da je opero kmalu predelal Rimski-Korzakov in ravno ta različica je bila ob koncu 19. stoletja in tudi še v 20. stoletju najpogosteje izvajana. Tudi na sporedu Bolšoj teatra je bila dolga leta vizija opere, kot si jo je zamislil Rimski-Korzakov. Šele nedavno je prevladala odločitev, da se vendar poskusi nekaj novega.
Iskanje ruske nacionalne identitete
19. stoletje je bilo v Rusiji obdobje iskanja ruske narodne in kulturne identitete. To je bilo zato tudi obdobje, v katerem so posebej umetniki romantične usmeritve navdušeno odkrivali rusko zgodovino in njene junake. Zgodovinska snov je tako prežemala dramatiko, nastajali so veliki zgodovinski romani, slike z zgodovinsko motiviko, v drugi polovici 19. stoletja pa je nastala tudi cela vrsta zgodovinskih oper. Da je prišlo do ustvarjanja opere o Borisu Godunovu, ni presenetljivo, saj je bil ravno ta car pogosto predmet razprav literarnih krogov. Človek, ki je veljal tako za naprednega kot tudi za krutega (kmetje so ga sovražili zaradi uvedbe novega tlačanstva) vladarja in čigar vzpon na oblast je bil sporen, je bil namreč odlično gradivo za opero, v kateri mora biti napetost dogajanja od začetka do konca.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje