George Orwell je roman Živalska farma po nekaj neuspelih poskusih izdal leta 1945, in čeprav se je sprva brala kot kritika stalinizma, je vezana na vsakršno zlorabo oblasti pod krinko prizadevanja za boljšo skupno prihodnost. Foto: LGL
George Orwell je roman Živalska farma po nekaj neuspelih poskusih izdal leta 1945, in čeprav se je sprva brala kot kritika stalinizma, je vezana na vsakršno zlorabo oblasti pod krinko prizadevanja za boljšo skupno prihodnost. Foto: LGL
Živalska farma
Z belino lutk je Barbara Stupica želela poudariti enakopravnost vseh živali. Foto: LGL
George Orwell
Podrobnosti zgodbe so mi prišle na misel nekega dne (takrat sem živel v majhni vasi), ko sem videl majhnega dečka, kakih deset let je moral imeti, ki je po ozki stezi vodil vpreženega konja in mahal po njem z bičem vsakič, ko je konj hotel zaviti. Na vsem lepem me je presunilo, da bi v trenutku, ko bi se take živali zavedele svoje moči, ljudje nad njimi ne imeli nobene moči več in da človek izkorišča živali malone enako kot bogati izkoriščajo proletarce. (George Orwell v Predgovoru k ukrajinski izdaji, 1947) Foto: Wikipedia

Predstavo, ki jo bodo premierno uprizorili danes ob 19.00, prva ponovitev pa bo v soboto ob isti uri, je po odrski priredbi Andreja Rozmana - Roze režiral Vito Taufer. Že sam George Orwell, kritičen opazovalec družbe, je Živalsko farmo označil kot pravljico, ki ostaja aktualna v vseh časih.

Dolgo so jo sicer brali kot kritiko Stalinovega totalitarizma, kar je potrdil tudi avtor, ki je bil oster kritik stalinizma, zlasti po slabi izkušnji s predhodnico KGB-ja. V pismu Yvonne Davet je Živalsko farmo celo opisal kot roman proti Stalinu. Vendar kritika ustreza kateremu koli totalitarizmu ali bolje kateri koli zlorabi oblasti pod krinko prizadevanja za boljšo skupno prihodnost. Pisatelj se je podrobnosti zgodbe domislil, ko je ob opazovanju nekega dečka z vpreženim konjem pomislil, kaj bi se zgodilo, če bi se podjarmljene živali zavedele svoje moči.
V lutkovni priredbi se sprašujejo, kakšno pozitivno utopijo ponuditi mladim, če se na koncu izkaže, da je vsak vodja "le prasec na dveh nogah", enakopravnost pa le prazna beseda.
Za vse, ki želijo videti prihodnost današnje družbe
Priredbo Rozmana - Roze so morali sicer skrajšati, saj je bila zastavljena zelo ambiciozno in v obsegu, ki ga lutke ne zdržijo. Vito Taufer in Barbara Stupica, ki je poskrbela za likovno plat predstave, sta v zgodbi naštela približno 50 živali, vendar sta morala njihovo število precej zmanjšati, da lahko zgodba, ki je zelo kompleksna, deluje. Predstava je po Tauferjevih besedah namenjena tako mladini kot tudi odraslim, vsem, ki jih zanimajo pravljice, pogled na današnji trenutek in tudi na prihodnost.
Čeprav Orwellovega teksta niso želeli aktualizirati, se v predstavi Slovenija vendarle omenja, a gre pri tem bolj za konkretizacijo. Zgodbo so po Tauferjevih besedah želeli povedati čim bolj plastično, zares, krvavo in provokativno, a ne v političnem smislu, temveč na ravni žalostne zgodbe.
Izvedbeno zahtevna predstava
Za animatorje je predstava izjemno zahtevna, saj je mimične lutke iz gume težko animirati, zapestja imajo pogosto v nenaravnih držah. Med animatorji zahteva veliko discipline in zbranosti, ekipa pa mora po besedah Braneta Vižintina, ki animira like Majorja, Napoleona, Boksarja in Janežiča, funkcionirati kot urni mehanizem.
Avtor glasbe je Mitja Vrhovnik Smrekar. V predstavi pa poleg Vižintina nastopajo še Iztok Lužar, Gašper Malnar, Martina Maurič Lazar, Polonca Kores, Nina Skrbinšek, Urška Hlebec, Stane Tomazin k. g. in Jure Lajovic.