Prireditev Tega še je svet ne videl!, s katero se bodo poklonili spominu na igralca Zlatka Šugmana in zaznamovali izid njegove knjige Zlatkarije v zbirki Knjižnice MGL, se bo na velikem odru gledališča zgodila v petek. Ivi Krajnc, Jaki Lahu, Lotosu Vincencu Šparovcu, Gašperju Tiču in Jani Zupančič, ki bodo občinstvu interpretirali besedila iz omenjene knjige, se bo na odru pridružil tudi kvartet Katarina Mala.

Od "sprotnih" čestitk do slovesnejših govorov
Zlatkarije so izbor raznovrstnih besedil Zlatka Šugmana: ljubeznivih voščil, s katerimi je kolegom in prijateljem čestital ob njihovih poklicnih in življenjskih jubilejih, šaljivih pozdravov, ki jim jih je pošiljal s potovanj po svetu, zabavnih skečev, s katerimi je z odra razveseljeval svoje zvesto občinstvo, in tehtnih govorov, v katerih je ob slovesnih priložnostih razmišljal o igralskem poklicu. Šugman je tukaj zbrana besedila, tako vsaj poroča njegov brat, pisal na roko, pogosto pa jih je prepisoval na pisalni stroj ter jih bral po telefonu njemu in njegovi ženi, da bi "preveril vtise".

"Simpatično in nevsakdanjo knjigo", kot jo opisuje MGL, so uredili igralčeva vdova Maja Šugman, njegov brat Rajko Šugman in Petra Pogorevc, nastajala pa je v tesnem sodelovanju z Zlatkovimi kolegi in prijatelji. Objavljena besedila so opremljena z opombami in nizom črno-belih fotografij. Po besedah urednice Petre Pogorevc so Zlatkarije osebna knjiga s smešnimi in tudi sublimno erotičnimi pasusi, ki pa vendarle ne krši mej zasebnosti. Spremno besedilo h knjigi je prispeval Rajko Šugman, ki je ob Zlatkovi sedemdesetletnici leta 2002 izdal večkrat natisnjeno in razprodano uspešnico Moj brat.

Štajerec v Ljubljani
Zlatko Šugman se je leta 1932 rodil v Gorišnici pri Ptuju. Po študiju na AGRFT-ju je svojo gledališko pot leta 1958 nadaljeval v SLG-ju Celje, katerega član je bil do leta 1961, med letoma 1961 in 1965 pa je bil član SNG Drama Maribor. S 1. februarjem 1965 se je za skoraj trideset let priključil ansamblu Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je bil nosilec repertoarja vse do svoje upokojitve. Leta 1978 je za eno leto prevzel tudi umetniško vodenje Mestnega gledališča ljubljanskega.

Aktiven tako v gledališču kot v filmu, na televiziji in radiu
Upodobil je več kot sto likov iz svetovne in domače dramatike, igral številne nosilne vloge in se z vsem srcem zapisal predvsem komediji. Med nepozabnimi so nedvomno njegovi liki iz Molièra; blestel je kot Argan v Namišljenem bolniku in Orgon v Tartuffu. Mnogi se ga spominjajo tudi kot Baptista iz Ukročene trmoglavke, Silvermana iz Večnih mladeničev, Higginsa iz Pigmaliona … Različne igralske registre je pokazal tudi v vlogah, kot so na primer Pajot v Ljudožercih, Teiresias v Antigoni, Polonij v Hamletu ali Župan v Pohujšanju v dolini šentflorjanski.

Šugman je svoj pečat pustil tudi v slovenskem filmu. Leta 1962 je nastopil v filmski priredbi proze Cirila Kosmača Tistega lepega dne, pozneje pa še v filmih Ne joči, Peter, pozneje v Vdovstvu Karoline Žašler in številnih drugih. Najširše slovensko občinstvo pa si je Šugmana najbolj zapomnilo po njegovih vlogah v televizijskih produkcijah. Zlatko Šugman je bil del generacije, ki je ustvarila nekaj legendarnih in še danes priljubljenih televizijskih serij. Bili smo še v času črno-bele televizije, ko so nastajali Mali oglasi in Dekameron, nekaj pozneje je nastala še nadaljevanka Naša krajevna skupnost.
Tako rekoč vse nagrade, ki jih igralec lahko dobi
Za svoje igralske dosežke je prejel številna priznanja in nagrade, med njimi leta 1970 nagrado Prešernovega sklada, 1975. Severjevo nagrado, 1981. nagrado Sterijinega pozorja, 1986. Borštnikov prstan, 1990. in 1998. Borštnikovi nagradi in leta 2003 veliko Prešernovo nagrado. V Gledališču Ptuj so leta 2010 po njem poimenovali nagrado za najboljšo predstavo na Festivalu monodrame.