Žirija za nagrado Slavka Gruma 2007, ki jo sestavljajo predsednik dr. Blaž Lukan in člani Maja Haderlap, dr. Krištof Jacek Kozak, Amelia Kraigher ter Marinka Poštrak, je med prispelimi besedili izbrala 5 piscev, ki jih nominira za letošnjo nagrado. To so Zoran Hočevar (Pejd mal vn), Matjaž Kalan (Lep dan za umret), Žanina Mirčevska (Žrelo), Dragica Potočnjak (Za naše mlade dame) in Saša Rakef (Zatočišče). Odločitev o nagrajencu bo razkrita na sklepni slovesnosti 37. tedna slovenske drame v nedeljo, 1. aprila 2007.

Utemeljitve žirije
Zoran Hočevar je malim ljudem svojih iger s Pejd mal vn dodal štiri nove: zafrustrirano pisateljico Jerco, dizajnerja jaht Tilna, pisateljičinega očeta Milca in njeno mamo, "bivšo fatalko" Betko. Rahlo nevrotično ozračje igre je izpisano v prepričljivem "hočevarjevskem" jeziku, njen zaplet je vsakdanji, razplet pa presenetljiv.

Dramo Lep dan za umret Matjaža Kalana je treba brati predvsem skozi njen moto ("Jezik je značaj. Jezik je upor.") in kot zelo prost odmev komada Lep dan za smrt legendarne punkovske skupine Niet. Dogajanje je postavljeno v osemdeseta leta, spor pa med infantilno mamo in njeno zdolgočaseno najstniško hčerko.

Žrelo Žanine Mirčevske je nekonvencionalno napisana drama o globalni pogoltnosti. V besedilu, ki je napisan kot ritmizirana proza, nastopajo osebe brez individualnih potez. Pojavljajo se kot družinski, skoraj pravljični arhetipi, ki jim je skupna želja po posedovanju ljudi in po podrejanju sveta. Kljub pesimističnemu pogledu na človeka in na aktualni zgodovinski trenutek daje besedilo slutiti, da človek v bistvu pogreša nekaj primarnega, globljega, nekaj, kar bi lahko potešilo njegov eksistencialni glad.

Maksima, da je umetnost resničnejša od življenja, se znova potrdi tudi v besedilu Za naše mlade dame Dragice Potočnjak. Osrednja tema je očetova spolna zloraba hčerke ob materinem tihem in vse bolj obupanem sprejemanju, k čemur doda svoje tudi nerazumevanje okolice oziroma celo njeno domnevno sodelovanje v zlorabi (duhovnik, policist). Besedilo prepričljivo uvede disfunkcionalno družino, katere videz se z vsakim korakom bolj in bolj sesipa. Značilnost besedila Za naše mlade dame je tudi nenavadna struktura, saj - skoraj na način filmskih flash backov - preskakuje naprej ali nazaj med prizori in dogajalnimi časi.

Zatočišče Saše Rakef pred nas postavi situacijo, ki je še kako verjetna. V »varnem« zatočišču doma velikokrat ni tako varno, kot se zdi ali kot bi vsaj moralo biti. Prav tam se največkrat rojevajo najhujše travme in frustracije v imenu ljubezni ter posledično vzpostavitve moči, nadzora in tradicije. Drama radikalno ruši tabu o odnosu mati - hči; jezik je oster in neusmiljen, kot je oster in neusmiljen odnos med obema ženskama, a tudi poetičen in nabit s pomenom.