"Nismo se počutili kot Jugoslavija, ampak opazili smo, da so trije mehki ć-ji v priimkih. In smo se na začetku spraševali, ali je to bistveno, ker vseeno definira neko osebo njena zgodovina. Potem smo se odločili, da to ni bistvo predstave in da izhaja iz mojih in Markovih izkušenj," pripoveduje Leja Jurišić.

Performans je obarvan tudi s pestro glasbeno podlago, ki sta jo Marko in Leja sestavila skupaj. Med drugim so tu pesmi, ki so obarvale njuno otroštvo. "Izbirali smo pesmi, ki so na neki način zaznamovale naša življenja, in na koncu je bil ta seznam dolg 6 ur. Potem smo pustili računalnik, da kar sam izbere. Med drugim so tu pesmi, kot je Đurđevdan in Računajte na nas, ki nas spominjajo na čas, ki smo ga preživeli v nekdanji Jugoslaviji," pravi Leja. Marko Mandić pa dodaja: "Zgodovina se je razpletla tako, kot se je razpletla, in sem nostalgičen, tako kot so vsi nostalgični, ker se spominjaš nekih stvari iz svojega otroštva. Celo ko se kdaj vozim v avtu in mi ta goveja muzika nekako ne paše, ampak me tudi to spomni na nedeljska kosila pri starih starših, kjer je bila ta goveja juha in goveja muzika zraven, in me to sprosti in sem lahko spet majhen …"

Maratonski projekt
Performans se je razvijal skupaj z ustvarjalci. Vsaka vaja je dodala nov element, dodatne minute. Tako je iz predstave, ki naj bi trajala uro in pol, zrasel maratonski projekt, skozi katerega umetniki iščejo odgovor na temeljna vprašanja posameznika in skupnosti danes: kaj pomeni biti skupaj in kako biti skupaj, a ne izgubiti in zanikati samega sebe? Leja Jurišić: "Neka globoka skupnost se je ustvarila. Neko tako verjetje. Pri meni je bilo tako: zakaj temu Mandiću tako zaupam, pa se sploh nisva poznala …" Marko Mandić pa pravi: "Nikakor ne moreš počivati, ker ne veš, kako se bo stvar zares odvila naprej. Ker midva morava preverjati drug drugega pred publiko, in to ustvarja aktivno pozicijo, aktivno stanje."

Brez besed in premora za stranišče
Do odgovora na vprašanje, kako biti in ostati skupaj, je občinstvo z Lejo in Markom prišlo skozi razumevanje umetnosti giba, brez ene same izgovorjene besede ali premora za stranišče. Leja: "Na premieri sem šla enkrat na odru na stranišče, toda na vse te fiziološke potrebe nekako pozabiš. Piti je lepo, amapak tudi to malo pozabiš. Spomnim se, ko je Marko prišel z enim jogurtom na sceno, sem pomislila: 'O, super, malo hrane …'“

Medsebojno spoštovanje
In kaj je pravzaprav potrebno, če želimo biti in ostati skupaj? Leja in Marko se strinjata, da je potrebnega veliko truda in spoštovanja, toda ne za vsako ceno. Marko: "Mogoče na odru jasneje vidimo, kako je v življenju in kako naj bi bilo v življenju in kako naj bo. Se mi zdi, da je spoštovanje ena stvar, kar ne pomeni, da tega drugega kdaj pa kdaj ne sovražiš. In tudi to je treba sprejeti, da smo včasih sposobni srkati od drugega, včasih pa ne. Ne smemo biti jezni nase in pričakovati od drugega, da nas ne bo ubil, ker mu ne sledimo, ker bo prišel trenutek, ko se bomo nekje združili." Leja pa se je na njegove besede takole odzvala: "To si lepo rekel, praktično je v življenju malo teže. Na odru veš, da imaš začetek in konec. V življenju nimaš premorov. Tukaj so čustva bolj intenzivna, toda veš, da se bo po nekem času izkušnja končala. V življenju je težje."

Performans Skupaj je ponovo na programu Kina Šiška 13. maja. Glede na to, da se razvija v živo in da je vsakič malo drugačen, boste lahko hkrati gledali reprizo in premiero.