"To ni uradna zgodovina mesta, prav tako ne turistični vodnik, temveč zbirka neverjetnih povesti o tem, kaj se je nekaterim ljudem dogajalo v Beogradu". Tako o svoji zbirki pripovedi Beograd za tujce, ki je nedavno izšla v slovenskem prevodu, govori pisatelj Aleskandar Gatalica, ki že nekaj časa živi v Ljubljani, kjer dela kot prvi svetovalec veleposlaništva Republike Srbije v Sloveniji.

Ker poteka že Drugi mesec srbske kulture v Sloveniji, ki ponuja obilico kulturnih užitkov, smo se z Aleksandrom Gatalico pogovarjali o kulturni izmenjavi med Slovenijo in Srbijo in seveda o književnosti. Aleksandar Gatalica je namreč eden najbolj branih sodobnih srbskih pisateljev, za roman Velika vojna je prejel Ninovo nagrado za najboljši roman in je tudi preveden v slovenščino. Prejel je tudi nagrado Meša Selimovića in Andrićevo nagrado. Aleksandar Gatalica je gost oddaje NaGlas! na TVS1 ob 12. 35. Vabljeni tudi k branju:

Ob 150. obletnici rojstva vsestranske umetnice Nadežde Petrović so v Kostanjevici na Krki odprli razstavo začetnice srbskega modernega slikarstva, ki je prijateljevala s slovenskimi impresionisti. Nadežda Petrović je v kratkem času ustvarila izjemen likovni opus. Bila pa je tudi velika dobrodelnica in domoljubka. Povejte nam prosim kaj več o tej njeni dejavnosti? Njen čas danes vse težje razumemo. Ljudje so takrat živeli popolnoma drugače kot zdaj. Dela Nadežde Petrović nikakor ni mogoče ločiti od njenega življenja. Ali povedano drugače: živela je življenje umetnosti, njena umetnost pa je bila njeno življenje. Ne samo zaradi krajev, ki jih je slikala na jugu Srbije, na Kosovu in Metohiji, v Severni Makedoniji, temveč tudi zaradi vse njene angažiranosti. Brez veliko pretiravanja bi lahko rekli, da je bila Nadežda Petrović zelo vdana svoji matični družini Petrović, posebno mlajšemu bratu, poznejšemu velikemu pisatelju Rastku Petroviću. Tako kot številnim v njeni generaciji pa je bila edina prava družina Srbija. Njene poti slikarke ni mogoče ločiti od poti domoljubke, rodoljubke, ženske, ki je bila z vsem svojim bitjem vdana ideji o osvoboditvi balkanskih narodov izpod Turkov.

Razstava del Nadežde Petrović je samo eden izmed vrste dogodkov, ki jih v maju prireja vaše veleposlaništvo. Danes zvečer bodo v Kinoteki predvajali film Saše Petrovića Zbiralci perja. Kaj lahko pričakujemo naslednji teden? Zelo me veseli, da nam je letos uspelo pripraviti celo vrsto prireditev s področja različnih umetnosti. Res je, nocoj se bodo iztekli Dnevi srbskega filma v Slovenski kinoteki, zvrstili pa se bodo še trije dogodki do konca Drugega meseca srbske kulture v Sloveniji. To so predstava Koste Trifkovića Izbirčnica beograjskega gledališča DADOV in dan pozneje zelo zanimiv dogodek, ko bomo predstavili tako imenovani dan novega jugoslovanskega oblikovanja od leta 1965 do 1989 med Ljubljano in Beogradom. Obravnavali bomo, lahko rečemo, to prelomno obdobje v jugoslovanski zgodovini, ko se začnejo pojavljati oblikovalski predmeti, pravzaprav ovojnina, embalaža kot nekaj novega v življenju takratnih ljudi. Ves ta razvoj so poganjali stiki oziroma izmenjava med Beogradom in Ljubljano. Takrat so nastali izjemni logotipi Festa, Bitefa, mogoče se spominjate žoge z zvezdami.

In sloviti Iskrini telefoni.
Ja, rumeni, ki so jih oblikovali v Iskri, in še veliko drugega.

V Ljubljani je bil predvajan tudi dokumentarni film o Dušku Trifunoviću Spominjajte se me po mojih pesmih, avtorjev iz Novega Sada, Gordane Lasković in Filipa Marinkovića. Sam Duško Trifunović je po pripovedovanju prijateljev rad zahajal na trg. A v resnici ni hodil na trg kupovat, ampak zato, da bi govoril star jezik, ki ga spominja na njegov kmečki izvor. Po čem se spominjate Duška Trifunovića? Predvsem po tem, da je ustvarjal zelo resno poezijo, ki je bila objavljena v knjigah. Prevzel jo je rokenrol. Ti verzi so postali rokovski. Duško Trifunović je to združil kot nihče pred njim. Nekaj, kar je bilo takrat celo pojmovano kot underground, z nečim, kar je bilo mainstreamovsko oziroma uradno. Tako je nastalo izjemno zlije nečesa uradnega z nečim obrobnim, kot je bil rokenrol. To zlitje je bilo neverjetno, prav iskalo je človeka, kakršen je bil Duško Trifunović, in ga našlo.

Tudi vi ste pisatelj, eden najbolj branih sodobnih pisateljev v Srbiji. Kako vi negujete jezik, kako ohranjate jezikovno kondicijo? S pisanjem, seveda. To je najboljši način za ohranjanje vsake jezikovne kondicije. Vsi pa ne morejo biti pisatelji. Večina ljudi so bralci. Večina ljudi lahko ohranja nekakšno jezikovno kondicijo z branjem. Pri meni je to zelo preprosto – treba je pisati. Pisanje ni poklic. Navadno rečem, da pisanje ni profesija, ampak bolj obsesija. Ta pri meni traja že skoraj 30 let. V mojih knjigah srbski jezik ni ogrožen.

Vaš veliki, morda najbolj znani roman Velika vojna, za katerega ste dobili Ninovo nagrado, je zelo bran. Zakaj vas je pritegnila prav ta tema, prva svetovna vojna? Bilo je davno, pred desetimi leti. Če računam od takrat, ko sem začel razmišljati o knjigi, je minilo 15 let. Kar ne morem verjeti, a je vendarle tako. Kaj me je pritegnilo? Zazdelo se mi je, da je po mojih velikih predhodnikih v srbski književnosti, kajti o prvi svetovni vojni so pisali res največji srbski pisatelji, naposled napočil čas, da v 21. stoletju ponudimo drugačen pogled na vse dogodke, tudi domoljubje – vse to je povezano tudi z Nadeždo Petrović – da pretehtamo dogajanje ne samo na srbski strani bojišča, ampak tudi na bojiščih vseh drugih vojskujočih se strani. Tako se je rodila zamisel o romanu freski, v katerem se prepletajo usode 84 junakov v skupnem dogodku, imenovanem velika vojna.

Miljenko Jergović je v eni od svojih kritik zapisal, da ste se opogumili in se odločili za po malem spielbergovsko pot, ker ste vključili toliko junakov. Vaši romani so podobni filmom. To so, lahko bi rekli, slike. Tako je, pišem v slikah, bralci pa berejo in si jih predstavljajo. Po mojem je to zelo pomembno, ker književnost temelji na slikah v glavah bralcev. Zato pišem tako, da jih lahko poustvarjajo. To je zelo obsežno.

Kako zgodbe, zamisli nastajajo, kako jih nato prelivate na papir oziroma v računalnik, na katerega tipkate?
Dolgo sem bil v službi pri RTV Srbija in se pogovarjal z več kot 20 srbskimi pisatelji. Zastavljal sem jim bolj ali manj enaka vprašanja kot vi meni – kako dobim zamisli za romane. Vidosav Stevanović je npr. povedal, da ga njegovi junaki opolnoči zbujajo in mu govorijo: 'Vstani, Vidosav, sedi za računalnik in začni pisati.' To se morda sliši malce romantično. Moji junaki me ne zbujajo opolnoči, toda pisatelj mora vedno pozorno opazovati in poslušati, mora biti pripravljen in dovzeten za razne vtise, kot nekakšen magnetofonski trak. Tako se bo gotovo nekaj zapisalo, nekaj bom videl, si ogledal, prebral. Treba je biti na poseben način odprt, da bi lahko ujeli, proučili razne fiziognomije, dogodke, zapise in podobno.

In vse ukrojili, da se ujema.
Krojenje je že nekaj drugega. To je del vrhunskega šivanja, pri katerem je treba pozorno spremljati vsak vbod. A sčasoma se tudi tega naučiš kot obrti in ni več prevelika težava. Ko to storiš, kot je treba, dobimo roman, kakršnega bralci pričakujejo.

Pripravili ste tudi oddajo o Ivu Andriću, našem edinem nobelovcu. Zakaj je bil za vas pomemben? Pomemben je seveda tudi za številne izmed nas, ki beremo njegova dela.
Pripravil sem tri oddaje o Ivu Andriću. Ena izmed njih mi je še posebno pri srcu. Čeprav je bil to razmeroma netelevizijski, neslikovni projekt – televizijski ustvarjalci vemo, kaj je dobro za televizijo, kaj pa ne, in to ni bilo dobro, namreč iskanje različic Andrićevih rokopisov in tistega, kar je Andrić napisal, pozneje pa izbrisal.

Tega res ni veliko, zato je bilo dragoceno pokazati na zaslonu. V tej oddaji z naslovom Andrić nad Andrićevim tekstom smo se res potrudili, da bi bila televizijska, in to nam je v marsičem uspelo tudi po televizijski plati. Pokazali smo, da je celo veliki Andrić marsikaj izbrisal, to pa je bilo enako pomembno kot tisto, kar je ohranil. Oddaja je zame pomenila svojevrstno odkrivanje. Užival sem. Seveda je bila tudi zabavna.

Oddaje morajo biti tudi zabavne. Zelo zanimiva je tudi vaša najnovejša zbirka povesti Beograd za tujce, ki je prevedena v slovenščino. Kaj lahko bralci pričakujejo, kakšen Beograd ste nam pokazali?
Fantastičen in neverjeten, od 16. stoletja do današnjih dni. Deset povesti pripoveduje, kako se je godilo tujcem, ki so se v različnih obdobjih pojavljali v Beogradu. To ni uradna zgodovina mesta, prav tako ne turistični vodnik, temveč zbirka neverjetnih povesti o tem, kaj se je nekaterim ljudem dogajalo v Beogradu. Lahko bi se dogajalo v Lizboni ali na Irskem, v Dublinu. Jaz pa sem izbral Beograd. Tudi ta knjiga je nastala pred 15 leti, in zelo me veseli, da je po številnih drugih jezikih izšla tudi v slovenščini.

Zdaj ste že dolgo v Ljubljani. Kaj pogrešate iz Beograda?
Po pravici povedano, pogrešam naglico velemesta. Ljubljana je mnogo mirnejša in ima več zelenja – vse to se seveda prileže. Tu vozniki vozijo počasneje in je tudi več kolesarjev. Na to smo se že navadili. Beograd pa ima psihologijo čebelnjaka. Tja prihaja in odhaja, nekam hiti na milijone ljudi. Potreboval sem veliko časa, zlasti v prometu, da sem opustil beograjski način vožnje, ki sem ga bil vajen četrt stoletja, in se prilagodil počasnejšemu ljubljanskemu (nasmešek).