V Mestnem muzeju Ljubljana odpirajo razstavo, ki so jo pripravili ob bližajoči se 80. obletnici konca 2. svetovne vojne, ki bo 9. maja. Obroč iz bodeče žice, ki je Ljubljančanke in Ljubljančane med vojno držal ujete v okupiranem mestu, je bil dolg okoli 36 kilometrov, danes pa po večini njene trase poteka Pot spominov in tovarištva.

Rdečo nit razstave 1495 dni: Ljubljana med 2. svetovno vojno predstavlja preplet tematske in kronološke pripovedi, ki zgodbo italijanske in nemške okupacije Ljubljane pred našimi očmi naslika skozi šest razstavnih sob, polnih avtentičnih predmetov, fotografij, posnetkov in osebnih zgodb meščanov.

"Iz izkušenj vemo, da se obiskovalci najlažje znajdejo na razstavah, ki tečejo časovno urejeno, od začetka do konca. Vojna pa predstavlja tudi nekaj tematik, ki jih je treba obravnavati posebej," je ob robu omizja, na katerem so predstavili razstavo 1495 dni, za MMC povedal njen avtor Blaž Vurnik, kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana.

Ena od tematik, ki jih razstava podrobno obdela, je okupacijski teror. "Ki se začne z mehkim terorjem, s poitalijančevanjem imen, spreminjanjem imen ulic, poskusom mestu dati nekakšen italijanski videz, spreminjali so učne načrte s poudarki na italijanski zgodovini, geografiji, učiti se je začelo italijanski jezik ipd. Do trših oblik terorja – obkrožanje mesta z žico, kar je pomenilo dobesedno ujetništvo marsikoga, dejansko večina Ljubljančanov ves ta čas obstoja žice ni zapustila mesta, ki takrat ni bilo niti približno tako veliko kot danes, in do skrajnih oblik nasilja, ki predstavlja streljanje talcev, deportacije v koncentracijska taborišča, pri čemer izstopa Rab, od koder so se v Ljubljano vračali popolnoma izčrpani in bolni ljudje," je orisal dogajanje Vurnik.

Razstavo odpre stol Vide Pregarc

Ko vstopimo v prvi razstavni prostor, je prva podoba, ki jo ugledamo, velik portret nasmejane mladenke Vide Pregarc, pod njim pa preprost majhen lesen stol. "Ko so italijanski vojaki 31. avgusta 1942 pri Vidi Pregarc, delavki v tovarni Saturnus, odkrili gradivo odporniškega gibanja, so jo po zasliševanju in pretepanju za tovarniškim zidom posadili na ta stol in jo ustrelili. Stara je bila 22 let," piše v opisu razstavljenega predmeta.

S stolom Vide Pregarc po Vurnikovih besedah želijo na razstavi obiskovalca takoj na začetku šokirati s kruto brutalnostjo, ki jo prinaša vojna. "Zgodba vojne je zgodba o nasilju," je bil neposreden.

Kako "normalen" je bil vsakdanjik Ljubljančanov med okupacijo?

"Navaditi so se morali na razdeljenost mesta na sektorje (Center, Vič, Moste, Šiška, op. n.), pri prehajanju si bil pregledan, zaslišan, moral si pokazati dokumente. Velik poseg v način življenja je bila policijska ura, v najskrajnejših primerih je nastopila že ob petih popoldne. Ljudje so morali prilagoditi življenjske navade, delovne procese, prilagodile so se mestne institucije, predstave v gledališču, kino, celo polnočnica (maša v noči pred božičem, op. n.) je bila že ob petih popoldne," je odgovoril Vurnik in dodal, da je na vsakdanjik močno vplivalo tudi veliko pomanjkanje v mestu, ki je bilo odrezano od okolice, svojega agrarnega zaledja.

"Pomanjkanje v Ljubljani je bilo precej hujše kot v okolici. Pričevalci, ljudje, ki so nam povedali svoje osebne izkušnje, so z nasmehom na ustih omenjali polento, ki so se je Ljubljančani težko navadili. Italijane so takrat začeli klicati 'polentarji'. Mesta pa se je oprijelo ime 'revnograd'," je Vurnik omenil dejstvo, da ljudje tudi v težkih trenutkih pogosto reagirajo s humorjem. "Čeprav je to za čas nasilja in smrti nenavadno, življenje utira svojo pot," je sklenil misel.

"V življenjih ljudi je bil prisoten stalni strah pred tem, kaj se bo zgodilo. Vsakdo je imel nekoga, ki je bil bodisi v koncentracijskem taborišču, bil morda pri partizanih, bil pri domobrancih ali v drugih enotah. Strah in želja po tem, da bi se vrnili domov, sta bila neprestano prisotna. Ljudje, s katerimi smo se imeli priložnost pogovarjati, to vedno poudarjajo," je opozoril, da so si ljudje bolj kot kar koli drugega želeli, da bi bilo vojne konec in da bi njihovi svojci prišli nazaj domov živi in zdravi.

Kaj se spremeni, ko pridejo Nemci?

"Nemci enako nasilno, s še bolj trdimi in odločnimi metodami poskušajo uničiti odporniško gibanje. A vse racije, deportacije v koncentracijska taborišča in razbitja oz. 'provale', kot so takrat rekli s hrvaško besedo, uporniških skupin so imele skupno značilnost, da so se vedno znova pojavili novi ljudje, aktivisti. V Ljubljani je bilo prebivalstvo, in tega so se Italijani tudi zavedali, večinsko naklonjeno odporniškemu gibanju," je odgovoril Vurnik in pri tem omenil, da je bilo marsikje na podeželju Ljubljanske pokrajine stanje čisto drugačno, ljudje pa Italijanom naklonjeni.

Nemci so po Vurnikovih besedah uvedli tudi drugačno sodelovanje z domačo kolaboracijo, ki jo je vodil domobranski general Leon Rupnik. "Nemci so Ljubljansko pokrajino zasedli v imenu Italijanov, ohranjali so italijanski državno-pravni status. So pa uvedli nemščino v šole, podobe italijanskega kralja Viktorja Emanuela III. in Benita Mussolinija so zamenjali s podobami Adolfa Hitlerja. Vendarle pa so Nemci iz taktičnih razlogov dopuščali poimenovanje Slovenska akademija znanosti in umetnosti, uporabo slovenske trobojnice ipd., skratka vse tisto, kar je od njih pričakoval Rupnik in s čimer je nemški okupator skušal pokazati, da ne bo škodoval narodu, čeprav je bila njegova agenda povsem drugačna," je sklenil.

Aktivistke v odporniškem gibanju

Na razstavi so posvetili kotiček tudi velikemu prispevku žensk v odporniškem gibanju. "Nekateri sektorji odpora so praktično v celoti sloneli na ženskah, recimo tisti del, ki je v takratnih časih pripadal tradicionalno ženski vlogi. Gre za zbiranje pomoči, obleke, socialne, zdravstvene zadeve, pa tudi skrb za otroke ilegalcev in partizanov, je bila v celoti v ženskih rokah. Organizatorka Ana Ziherl, ki je imela tudi pomočnice aktivistke, je zbirala hrano, igrače za te otroke. Preverjale so, kako jim gre, v kakšnih družinah so nastanjeni in eventualno so poiskale nadomestne družine, vse pa je potekalo v popolni tajnosti," je povedal Vurnik.

Žensk v odporniškem gibanju sicer ni manjkalo tudi v tradicionalno moških vlogah, kjer so med drugim upravljale orožje, razstreliva in pomagale pri proizvodnji eksplozivnih sredstev. "Ni bilo bistveno, kakšnega spola je kdo, zlasti v kasnejših fazah upora, ko je aktivistov v mestu začelo primanjkovati. Ko je aktivist postal ogrožen, izdan, ko so ga začeli iskati, se je praviloma umaknil v partizansko vojsko, nadomestili pa so ga drugi," je pojasnil Vurnik.

VOS in likvidacije

Spiralo nasilja so poleg okupatorjev in kolaborantov poganjali tudi pripadniki odporniškega gibanja. Likvidacije političnih nasprotnikov in sodelavcev okupatorja je izvajala Varnostno-obveščevalna služba (VOS), ki je sicer delovala v okviru Osvobodilne fronte (OF), a je bila pod okriljem slovenskih komunistov. Na razstavi si lahko ogledamo pištolo, ki je pripadala članu ljubljanske 'vosovske trojke'. Člani VOS-a so praviloma delovali v majhnih skupinah, ki so štele tri člane.

"To ni edina, je pa najbolj opazna vloga VOS-a. Varnostno-obveščevalna služba ni bila služba za likvidacije, bila je prava obveščevalna služba. Zbirali so podatke o okupatorjevi vojski, skladiščih, vojašnicah. Imeli pa so tudi manjšo skupino likvidatorjev, ki je po navodilih vodstva izvajala likvidacije tistih, ki so bili politično nevarni OF-u ali pa so bili nevarni zaradi kolaboracije, zaradi organizacije protirevolucionarnih enot, pa tudi povsem v propagandne namene," je pojasnil Vurnik.

Spomin na vojno, mir in Edvard Kocbek

Zaradi generacij, ki prihajajo, je pomembno ohraniti spomin na to, kako je leta vojne preživljala Ljubljana, 1495 dni okupacije, skozi ta spomin pa je treba predvsem spregovoriti o tem, kako pomemben je mir. "Glede na to, da poteka vojna vsepovsod, da se povsod govori o vojnah, o miru pa mogoče premalo in prav zaradi tega je ta razstava še toliko pomembnejša," je na novinarski konferenci povedal direktor muzeja Blaž Peršin.

"Razstavo povezujejo citati našega velikega partizana, misleca in pesnika Edvarda Kocbeka, ki s položaja moralne avtoritete, ki je danes primanjkuje, osvetljuje in prikazuje niti te razstave. Takih ljudi, kot je Edvard Kocbek, je danes v svetu prav gotovo malo. Moralna avtoriteta, ki je zaznamovala ta čas, bil je na pravi strani zgodovine," je še povedal Peršin.

Glede Kocbeka je Vurnik dodal, da ga ne postavljajo kot "absolutno avtoriteto", pač pa predvsem kot misleca, humanista, ki se je v tistem trenutku tudi spraševal, kaj se dogaja z njim in okoli njega, pri tem pa ves čas izražal globoko vero v narodno osvoboditev.

Reklo vojna 'nikoli več' le stežka še izgovorimo

Avtor razstave Vurnik je na novinarski konferenci uvodoma opozoril, da obletnice vedno predstavljajo priložnost za pogled nazaj in razmislek, kako, v kakšnem svetu živimo danes. Razstave o veliki vojni ali 2. svetovni vojni so bile običajno povezane z reklom 'nikoli več', kar dandanes po njegovih besedah le stežka še izgovorimo. Politične in diplomatske strukture, ki so bile oblikovane po koncu 2. svetovne vojne, namreč niso bile uspešne, da bi povojni svet, povojno Evropo obdržale v miru. Razmislek o drugi svetovni vojni ponuja vpogled v to, kako lahko prispevamo k temu, "da se strasti ne razplamtijo do skrajnih oblik konfliktov".

Najprej je po Vurnikovih besedah treba oči upreti v 30. leta 20. stoletja v Evropi, v slovenskem političnem prostoru, pa tudi čisto neposredno v Ljubljani, saj tam koreninijo vzroki za najbolj krvav spopad v zgodovini človeštva. "Gre seveda za vzpon totalitarnih ideologij, sistemov in umika demokracij v nekaterih državah, pa ne samo v politiki, tudi v intelektualnem okolju, v kulturi, znanosti, v vseh družbenih sistemih, kar je potem vodilo v ta veliki in strašni konflikt," je pristavil.

Mohar: Potopitev v svet krutosti

Razstavne elemente moramo "zanimirati", da pred obiskovalčevimi očmi oživijo, vse skupaj pa je treba zapakirati v primeren kontekst, je pojasnil oblikovalec razstave Miran Mohar, ki je pojasnil, da sta s sodelavcem Vadimom Fiškinom uporabljala tako gledališka kot filmska sredstva, v mislih pa sta predvsem imela princip sodobne umetniške instalacije.

Po njegovih besedah vojna ruši zidove, zato fotografije in zemljevidi niso lično obešeni na stene, pač pa sta jih oblikovalca "naključno" razmetala po porostorih in samo naslonila na zidove. Po sredini prostorov pa so vitrine z eksponati v "vojaški barvi" nanizane kot "vojaški zaboji".

"V bistvu je sama razstava neke vrste potopitev, informativna in čustvena, v svet krutosti," je poudaril Mohar.

Okupacija se začne 11. aprila 1941

V Ljubljano je 11. aprila 1941 vkorakala italijanska vojska, mesto brez odpora zasedla in ga vključila v upravno enoto Ljubljanska pokrajina (Provincia di Lubiana), ki je bila 3. maja nato uradno priključena Kraljevini Italiji. Nemudoma sta se začela poitalijančevanje in represija. Ulična imena so bila zdaj italijanska, na zidovih hiš so se pojavili fašistični simboli. Začetnemu videzu miru navkljub je bila že 26. aprila ustanovljena Protiimperialistična fronta slovenskega naroda, kasneje poimenovana Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF), v kateri si je sčasoma vodilno vlogo pridobila komunistična partija. OF je postal organizator in nosilec političnega in oboroženega odpora, v mestu pa je začela delovati tudi Varnostno-obveščevalna služba (VOS OF), ki je izvajala obveščevalno dejavnost za pomoč partizanom ter atentate na politične nasprotnike in kolaborante. Italijani so na odpor odgovorili s terorjem, deportacijami v koncentracijska taborišča, streljanji talcev in mesto obdali z žico. V vaseh okoli Ljubljane so s podporo Italijanov nastale posamezne vaške straže, poimenovane Prostovoljna protikomunistična milica (Milizia volontaria anticomunista – MVAC).

Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je Ljubljansko pokrajino zasedla nemška vojska in jo z več drugimi združila v operacijsko cono Jadransko primorje. Nemci so še brutalneje zatirali vsakršno obliko upora in začeli še bolj množično izvajati deportacije v koncentracijska taborišča. Ljubljanski župan Leon Rupnik je organiziral Slovensko domobranstvo, ki je priseglo zvestobo Adolfu Hitlerju. Naloge domobrancev so vključevale pomoč nemški vojski, varovanje infrastrukture ter aretacije in zasliševanja privržencev OF-a. Leta 1944 in na začetku leta 1945 je v mestu vladalo hudo pomanjkanje, a vojna se je po štirih letih vendarle bližala koncu. Na začetku meseca maja so se domobranske enote skupaj z nemško vojsko in množico civilistov začele umikati proti Koroški in v Ljubljano je 9. maja zmagoslavno vkorakala partizanska vojska. Ljubljančani so zgodaj zjutraj na ulicah pozdravljali partizane, na magistratu in gradu sta zavihrali slovenski zastavi, na osvoboditev pa je opozorila tudi sirena na kolodvoru in številni zvonovi ljubljanskih cerkva.

"Slavimo konec te vojne in upamo na konec vseh vojn," so zapisali avtorji razstave, ki bo na ogled do 12. aprila 2026.