Potem ko je že v začetku devetdesetih opozorila nase z močnim, surovim, brezkompromisnim prvencem Dry, je do najnovejšega Let England Shake prehodila pot, po kateri se je povzpela do ene izmed ključnih, najvplivnejših ustvarjalk alternativnega rocka. Na tej poti smo imeli priložnost spoznati vso njeno provokativno, agresivno, razvratno, prevratno, neprilagojeno in ekscesno plat - a tudi vso njeno intimnost, nežnost, privlačnost, zasanjanost, hrepenenje in strast. Veličasten ustvarjalni opus, ki ga je težko razširiti, kar pa za P. J. Harvey ni težava. S tokratnim albumom ga je, vsaj tu in tam se tako zdi, enostavno postavila na glavo!

Skladbe je ob pomoči dolgoletnih glasbenih spremljevalcev Johna Parisha in Micka Harveyja večinoma v živo posnela v cerkvi v spokojnem domačem Dorsetu na jugu Anglije. Izrazito poudarjena osebna nota, ki jo je prek doživete interpretacije mojstrsko vtkala v zvočno izpovednost, je ob vsem tem povsem pričakovana. Nekoliko preseneti s saksofonom, ki ga do zdaj še nismo imeli priložnosti slišati v njenih skladbah, povsem nov pa je način njenega petja, zaradi katerega se balade, ki se napajajo v folk glasbi, art popu in alter rocku, razprostrejo v povsem novih dimenzijah.

Let England Shake je konceptualen protivojni album. Izjemen protivojni album, za katerega je kar dve leti in pol pisala besedila. V tem času se je povsem posvetila večplastnemu preučevanju vojn, njihovi (ne)smiselnosti, krutosti in brutalnosti. In seveda vlogi in usodi posameznika v njih, pa naj bo vojak ali civilist, s te ali druge strani bojne črte.
Samo največji umetniki znajo najgloblja čustva, občutke in doživetja prenesti na papir tako, da pri tem ne zvenijo cmeravo ali patetično. P. J. Harvey je to tokrat v celoti uspelo, zato se postavljanje albuma ob bok največjim protivojnim mojstrovinam Coppole ali Hemingwaya, ki si ga je privoščil Mike Williams (NME), sploh ne zdi tako pretirano.

Ocena: 5; piše Dušan Jesih