Osemintridesetletni švedski glasbenik in producent je v svojem dozdajšnjem glasbenem udejstvovanju pustil sledi ne le na območju rojstne švedske grude, temveč tudi širše. Tukaj imamo seveda v mislih kratkoročne in dolgoročne angažmaje za remiksanje popularnih in tistih malo manj popularnih izvajalcev ter klasično producentsko obrt. A le za tiste glasbenike, ki so se gospodiču Lissviku zdeli primerni ali blizu njegovemu delu.

A roko na srce, če imate pred sabo vpogled v izdaje, ki so izšle podpisane kot Studio, od prvega singla The End Of Fame (2001), prek albuma Yearbook 2 (2008), pa vse do lanske glasbene mojstrovine Meditation izpod taktirke Ateljeja, vam mora biti jasno, da je biti podoben Danu Lissviku sila težko. Četudi so začetna izhodišča njegove glasbe, ki bi jo prej označili za ambientalno kot eksperimentalno, slišna, čutna in vidna ter se raztezajo od new wava, prek duba in techna, pa vse do afrobrata in indie dream popa, Lissviku vsakič znova uspe prelisičiti naša ušesa. Tudi tista najbolj izostrena in osredotočena bodo (s)težka zaznala mejne in stične točke, kjer se analogno izteka v mehanično ter pretaka skozi programsko opremo nazaj v zanimiv nabor glasbil vsega sveta, katerih zven je odvisen le od navdiha rok in prstov.

Ta one man band combo, s katerim Lissvik ustvarja zelo subtilne glasbene miniature, nikoli ne preseže z odvečnim številom računalniško pogojenih (po)ustvarjalcev zvočne kulise. To je najbolje opazno na izjemnem albumu Meditation, a niti nov zvočni potopis Midnight, ki ga je Dan Lissvik objavil v teh dneh, ne zaostaja v tem pogledu.

Kodirane začetnice domišljijsko doumljive skladbe: M, I (Part 1), D, N, I (Part 2), G, H, T se drže preverjene skladateljske oblike, po kateri Lissvik niza elektronske zanke, sekvence, melodije na akustično okostje, ki ga je bolj ali manj sam zaigral. A to "zaigral" je vsakič zgodba zase. Če se je Meditation zvočno oplajal na karibskih motivih in ga je popolnoma nemogoče slišati ali poslušati brez direktne aluzije na morsko pokrajino, se je Midnight znašel v vročici disco funka. Ta se sliši retuširano svež, nekam znan, a nismo prepričani od kod. Prežet s spiritualnimi novovalovskimi spiralami z mešalke, ki se slišijo, kot da bi zvočni efekt razpotegnil v dolžino in širino. Morda se na trenutke album Midnight sliši nostalgično sladek, a ta vtis ali okus vas bo zapustil vsakič, ko se odtisnete na nočno vožnjo od začetka in skladbe M. Ali vam bo ljubše od skladbe N. Vseeno.

Miroslav Akrapović