Minialbum Waver skupine Haiku Garden vključuje pet enot. Prva Arrival je samo 98-sekundno kropljenje tobogana. Nato je na vrsti Until Then, ki je že prepričljiv distorzični surfing. Njegova druga petina zastane na pomenljivi minimalistični planoti. Ta v zrcalni kitici presenetljivo ponikne. Toda tako rekoč trije udarni refreni skladbo rešijo kakršne koli izpovedne nestabilnosti. Poštena strukturna asimetrija je ob kvašenju kitarskih skladov taktično skoraj nujna. Dinamika kipi. Realizacija je solidna.

Vzorniki Haiku Garden naj bi bili dublinski distozijanci My Bloody Valentine, to je skupina, ki je na prehodu v devetdeseta leta preteklega stoletja odprla novo alternativno strunarsko minifronto. Glavna značilnost te je bil zamegljen, nejasen, zabrisan kitarski zid, občasno bombastično glušeč, včasih pa še kar prijazen. My Bloody Valentine so jezdili pretežno na srednjih tempih. Pred poltretjim desetletjem so izdali komaj dva albuma, drugi Loveless je postal klasika. Toda že vsaj pet let pred velikim trenutkom za Dublinčane je imel legendarni škotski založnik Andy McGee v katalogu svoje znamke Creation Records še dve imeni, ki - vsaj sliši se tako - Haiku Garden niso neznani. McGeejevi sosedje The Jesus And Mary Chain so labodji spev zapeli tam nekje 1998. Drugi, ki jih imam na jeziku, pa so Ride iz Oxforda.

My Bloody Valentine so se znova združili pred tremi leti, posneli album MVB in jo med nostalgiki odnesli zelo dobro. Ride so se vrnili lani. Na njihovem največjem nastopu, ta je bil na londonskem festivalu Field Day, sem bil. Ride so zveneli odlično. Posebej goreče odrske akcije pa ni bilo. Sklep je bil na dlani: nesporno je shoegazarstvo znova zaživelo, toda temu mikrožanru zelo primanjkuje svežih rekrutov.

Zakaj ves ta dolgovezen historični medklic? Zato, ker bi želel pohvaliti pesem skupine Haiku Garden, ki ima na pričujočem EP-ju indeks 3 in naslov Mercury.

Ta skladba je vražje odlična. Ne le da izpovedno in po naboju sega višje od povprečja MVB, ekstraktu The Jesus And Mary Chain in Ride se ne odreka, a kar najbolj ohrabri, je psihedelična zvedavost, ki jo bomo v prihodnjih tednih zaužili na povratniškem albumu prvakov psihedelične brit-pop enklave, to je manchestrskega benda The Stone Roses. Tudi primerjave z ljubljenci angleške indiescene The Joy Formidable so upravičene.

V recenzijah se izogibam pokroviteljski drži. Moja naloga je opisovati slišano, ne pa umetniško direktorovati. A zdi se mi, da so Haiku Garden na dobri poti in imajo res lepo priložnost. Le na svoje idole My Bloody Valentine naj pozabijo. Bolj kot njim naj poskušajo slediti lastni ustvarjalnosti - če je le mogoče z načelno premiso izpostaviti melodijo in obenem pozabiti distorzični superartizem. Prva jih bo proslavila, drugi pa pohodil in izmaličil do statusa še enega vzhodnoevropskega “tribute” benda.

Zadnja dve pesmi iz svežnja Waver sta že kritični. Bleached razen za obskurnost FM-dometa Radia Študent ni za nikamor, medtem ko sklepna Rosetta spet rahlo spomni na sladkost morebitnega uspeha. Nedvomno ta Haiku Garden že čaka.

Naslovnica je tudi lepa ...

Matjaž Ambrožič
@matjazambrozic