Škoda, da je Pot v raj tiste vrste film, ki obstaja samo zato, da bo lahko nastopila v njem, onkraj tega pa kake pretirane teže nima. Dvomim, da bo v Julijinem opusu kdaj stal ob boku moderni klasiki o poročnem spletkarjenju, Moj bivši se poroči (My Best Friend's Wedding, 1997).

Veliko je bilo povedanega o domnevni "smrti rom-comov", žanra, ki se je v resnici samo preselil na pretočne platforme, kjer doživlja minipreporod. A dokler industrija ne najde sistema, po katerem bodo zvezdniki A-kategorije lahko nadoknadili denar, ki so ga nekoč pobrali od zaslužka filma v kinematografih, bodo obstajale "kampanje za vrnitev kinematografske izkušnje". Nedavni uspeh Izgubljenega mesta s Sandro Bullock (ter Noro bogatih Azijcev pred tem) je dokaz, da je za romantično komedijo na velikem platnu še upanje. In če jo kdo lahko reši, je to ultimativna stara garda, zvezdnika iz neke minule dobe (ki je v resnici le pred desetimi leti) – Julia Roberts in George Clooney.

Pot v raj je "zgodba o nekdanjih zakoncih, ki skušata svoji hčerki preprečiti, da bi ponovila njuno napako izpred 25 let" – ampak, roko na srce, nihče ne bo šel v kino na podlagi sinopsisa; v kino gremo po nepopisljivo kemijo Tess in Dannyja Oceana (Oceanovih 11), v kino gremo, da bi ujeli vsaj slutnjo domnevno resničnega prijateljstva med Georgeem in Julio, o katerem v intervjujih poslušamo že desetletja. Julia Roberts je za promocijo projekta iz rokava izvlekla tudi močan adut: priznanje, da romantične komedije že leta ni posnela ne zato, ker bi žanr "prerasla", pač pa zato, ker preprosto ni našla dovolj dobrega scenarija – do zdaj. S Clooneyjem imata sicer za sabo par skupnih projektov (na primer srhljivko Denarne igre iz 2016), a še nobene klasične romantične komedije. Torej mora biti Pot v raj nekaj res izjemnega? Na kratko: ne. Toda v resnici je "rom-com z Julio in Georgeem" dovolj močan koncept, prav tako, kot sta bila nekdaj dovolj Tom Hanks in Meg Ryan ali pa Katharine Hepburn in Cary Grant.

Pred nami je namerno "retro" film, klasična zgodba o trku kultur in značajev, ki nam vsaj delno poskuša prizanesti s stereotipi o nasmejanih domačinih v jugovzhodni Aziji (Bali so za film poustvarili na avstralski Zlati obali).

Otok nam film seveda predstavi kot idealizirano destinacijo z razglednic, in zelo se trudi pokazati zanimanje za lokalne prebivalce in njihove tradicije – da le ne bi kdo rekel, da je za naše petične protagoniste vse skupaj le luksuzno letovišče (glej: serijo Beli lotus). A scenarij se skoraj podzavestno ciklično vrača h klasičnim hegemonističnim idejam o preprostih ljudeh, ki živijo "v sožitju z boginjo morja" in v preprostih slamnatih kočah na rajskih plažah.

Žanr narekuje, da se morata zaljubiti, a še bolje je, ko se pričkata: Georgia (Julia Roberts) in David (George Clooney) sta nekdanja zakonca, ki sta se ločila pred skoraj dvajsetimi leti, a stare zamere očitno še niso popustile. Skupaj se ne moreta udeležiti niti podelitve diplome njune edinke Lily (Kaitlyn Dever), ne da bi med njima izbruhnila tretja svetovna vojna okrog tega, kdo dobi sredinsko naslonjalo za roke.

Drama se ponovi na letalu, ki ju dva meseca pozneje prevaža na Bali. Lily, ki si je po diplomi privoščila eksotično potovanje, je namreč v Indoneziji našla ljubezen in se na vrat na nos sklenila poročiti ter svojo odvetniško kariero obesiti na klin. Njen izbranec je romantični Gede (francosko-indonezijski igralec Maxime Bouttier), pridelovalec morske trave. Lilyjina zgrožena starša sta prisiljena skleniti začasno premirje, da bi s strategijo trojanskega konja svojo princesko zazibala v občutek lažne varnosti in jo nato pripravila do tega, da razdre zaroko.

Med spletkarjenjem seveda najdeta čas, da se zbadata okrog njegovega smrčanja, njene romance s puhloglavim pilotom in okrog tega, kdo bo dobil boljšo hotelsko sobo. A stvari nikoli ne postanejo zares grde: jasno je, da bodo spori poravnani in da stara ljubezen še nekje tli. Srž scenarija, ki sta ga podpisala Daniel Pipski in režiser Ol Parker, je sentimentalna: vedno znova se vrača k ideji, da zaščitniški starši otroke vidijo kot kopije samih sebe in se zato bojijo, da bodo mladi ponovili njihove napake.

Čeprav je bližajoča se poroka Gedeja in Lily osrednji zgodbeni zaplet, je njuna zveza tako medla in predvidljiva, da mlada igralca ne dobita prave priložnosti, da bi zasijala. (Kar je najbrž odraz tega, da je ciljna publika filma v resnici generacija njunih staršev.) Zadeve skušata malce popestriti Billie Lourd v vlogi Lilyjine žurerske najboljše prijateljice (vloga, na kakršne je bila včasih abonirana Rebel Wilson) in Lucas Bravo kot francoski plejboj.

Pot v raj je vse prej kot inovativna štorija: "ljubezen na eksotični lokaciji" je preizkušen recept. Parker delno kopira kar sam od sebe – konec koncev je režiral nadaljevanje uspešnice Mamma Mia. Pot do neizbežnega srečnega konca je vseeno malce preohlapna: kot da je bila ekipa zadovoljna že s tem, da je dobila svoja velika zvezdnika, in se je zdaj pripravljena v celoti zanesti na njuno improvizacijo in kemijo ter morda še na kak viralen odlomek (prizor plesa na hite devetdesetih je v filmu zgolj in samo zato, da bi krožil po YouTubu).

Najbrž je zato cela odjavna špica natrpana z "blooperji", ponesrečenimi posnetki, ki so v resnici samo Georgevo in Julijino šarmiranje statistov, kamere, vsega v neposredni bližini – kot da bi to, da se je ekipa na snemanju zabavala (jasno, bili so na luksuznih počitnicah!), samo po sebi dokazovalo duhovitost končnega izdelka. Še režiser sam izjavil, da bi projekt opustil, če bi glavna igralca zavrnila vlogi – nekje globoko pri sebi torej ve tudi on. Nobena naravna kemija ne more zakriti dejstva, da sta glavna junaka scenaristično enodimenzionalna, definirana samo z medsebojnim odnosom. Morda pa je predvidljivost del koncepta, namerna tehnika, ki nas ne bo odvrnila od sijočega Julijinega nasmeha. In samo zaradi slednjega bi brez dileme pogledala še nadaljevanje Poti v raj.

Ocena: 3-