Kultura manjšin v Sloveniji je že tako razvita, da bi potrebovali posebno institucijo, urad, ki bi manjšinsko kulturo priznal in v morju manjšinske kulture izbral tisto, kar je res dobro, pravi vodja projektov pri Srbskem kulturnem centru (SKC) Danilo Kiš, umetnostna zgodovinarka in antropologinja Irena Vujčić Pavlović.

SKC Danilo Kiš deluje v Sloveniji skoraj deset let in na različne načine neguje spomin na izročilo avtorja Enciklopedije mrtvih, Grobnica za Borisa Davidoviča in drugih, ki so prevedena v slovenščino. V ZRC SAZU je ob 30-letnici smrti pisatelja, ki je simbol multikulturalizma, do četrtka, 12. decembra, na ogled razstava arhivskega gradiva in plakatov o Danilu Kišu, v okviru projekta #Manjšinenamreži pa je pred kratkim izšel zbornik Bo že/Biće bolje, z deli avtorjev z območja nekdanje Jugoslavije, ki pišejo v svojih maternih jezikih, živijo pa v Sloveniji. Irena Vujčić Pavlović je gostja oddaje NaGlas!, ki je danes na sporedu ob 12.40 na TVS1.

Zakaj je Danilo Kiš aktualen še danes?
Po mojem mnenju se ponovno zanimanje za Danila Kiša ujema s sodobnim pojavom kulturnega nomadstva in proste izbire identitete. Danilo Kiš je večjezični, večkulturni avtor, njegovo delo pa je simbol vsega intelektualnega, izobraženega, pogumnega, kar je zunaj ozkih etničnih in nacionalističnih okvirov.

Tematizirate položaj kulturnih manjšin v Sloveniji. Zakaj?
Tako je, ukvarjamo se z manjšinami, vendar jih ne pojmujemo v zakonodajnem pomenu besede, temveč v teoretičnem. To je tiste, ki so ranljivi zaradi etnične pripadnosti, in druge ranljive skupine, ženske, populacijo LGBT in prebežnike. Naši projekti se ukvarjajo zlasti z manjšinami. Posvečamo se več področjem, predvsem manjšinskim medijem. Naš center že sedmo leto pripravlja edino oddajo v srbščini Kontrola leta na Radiu Študent, urednica in voditeljica je dr. Biljana Žikić. Urejamo tudi dva portala, dkis.si in portal v okviru najnovejšega projekta #namrezi.si. Pred nekaj leti smo zastavili tudi založniško dejavnost. Zbornik Bo že/Biće bolje, je del večjega projekta, imamo pa tudi dvojezično izdajo Pesem pesmi. Dela mlajših srbskih in slovenskih avtorjev prevajamo v slovenščino in srbščino.

Kako financirate projekte?
To je vedno težko vprašanje. Denar zagotavljamo predvsem iz evropskih skladov, zlasti iz Evropskega socialnega sklada, pa tudi iz evropskih skladov za državljane tretjih držav. Nekaj dobimo iz manjših nacionalnih projektov in tudi od posameznih srbskih institucij, ki se ukvarjajo z diasporo.

Kakšne pa so posebnosti financiranja na primer iz slovenskega proračuna? Kakšen je vaš položaj pri tem?
Zelo malo naših projektov je financiranih na državni ravni, na podlagi nacionalnih razpisov, ker gre tu za precej nelojalno konkurenco večjih organizacij, ki so financirane še iz drugih državnih virov ali pa se ukvarjajo s komercialno dejavnostjo in se lahko tako dodatno financirajo. Mi pa smo vsi v enem košu in kot majhna manjšinska organizacija s svojimi projekti zelo težko prodremo na natečajih.

Zakaj pa je po vašem mnenju tako?
Zato, ker ni posebnega sektorja, ki bi se ukvarjal samo s kulturo manjšin. Ta je že tako razvita, da bi potrebovali poseben sektor, posebno institucijo, ki bi odločala na tem področju. Med drugim zaradi nepoznavanja, nepriznavanja, nerazumevanja umetnosti manjšin in njihove kulturne dejavnosti.

Kako pa zapolniti to praznino? Zakaj ni nihče pristojen za odpravljanje teh problemov?
Ne poznam pravega odgovora na to vprašanje. Rada bi imela rešitev, a je nimam. Lahko pa govorim o potrebah. Potrebna je na primer sistemska rešitev, ker so manjšinska društva odvisna od posameznikov in od njihovega občutka za manjšinsko problematiko. Nedvomno bi morali imeti institucijo, urad, ki bi se ukvarjal s tem in ki bi razumel to, kar delamo, manjšinsko kulturo, jo priznal in v morju manjšinske kulture izbral tisto, kar je res dobro.