"Poleg tega, da gojimo kritiko do obstoječega, razmišljajmo o lastni emancipaciji. To zveni utopično, a ravno te utopije nam manjka," pravi vizualna umetnica Samira Kentrić.

Samira Kentrić trenutno upodablja 30 let osamosvojitve, njene risbe bodo konec junija objavljene v reviji Borec. Umetnica je spregovorila o trenutnih razmerah in ustvarjanju med epidemijo novega koronavirusa; o avtobiografskem grafičnem romanu Balkanalije, ki je že nekaj let uspešnica v Bolgariji, kmalu pa se obeta tudi prevod v nemščino. Govorila je še o spoznavanju drugih in drugačnih, saj je v grafični zgodbi Pismo Adni predstavila nemogoče razmere, iz katerih se begunci z Bližnjega vzhoda prebijajo v države EU-ja. V najnovejšem risoromanu pa Adna, begunka, govori o novem svetu okrog sebe. Samira Kentrić je gostja v oddaji NaGlas!, ki je na sporedu na TVS1 ob 12.40.

Te dni upodabljate 30 let osamosvojitve. Kaj bo na teh risbah? Kakšna je zgodovina?
Moja želja je upodobiti spremembe, ki so se zgodile v teh 30 letih, vizualizirati pojme, kot so privatizacija, prilaščanje javnega dobrega, osamosvojitelji (v smislu premika od junakov do zapornikov), sprememba sistema od socializma do neke vrste liberalnega kapitalizma, razraščanje sovražnega govora, zaton civilne družbe, razgradnja socialnih servisov, te manj priljubljene vsebine.

Kako ste doživeli osamosvojitev? Rodili ste se v Sloveniji, a vaši starši so priseljenci. Se vas je bolj dotaknila ekonomska ali politična tranzicija?
Verjetno je ključno to, da ko se je osamosvojitev dogajala, sem se premaknila iz osnovne v srednjo šolo, bila sem zelo mlada. Kar se je izrazito spremenilo, je bila govorica "'kdo je kdo". Kar naenkrat je postalo pomembno, od kod je kdo prišel, kaj je po narodnosti ... Pri meni kot otroku je to sprožalo zelo veliko nelagodja, ker se mi to ni zdelo pomembno. Pri nas na tem nikoli ni bilo poudarka, sama sem z lahkoto prehajala iz enega kulturnega okolja v drugo. Vedno, kadar se poudarjajo te razlike, se poudarjajo zato, da se pove, kdo je več vreden in kdo je manj vreden, kdo je drugačen od nas … Vedno sem opažala razlike, ki so socialne narave. Če smo šli na počitnice v Bosno, sem bila pozorna na to, ali je tisto okolje revnejše, zakaj se ljudje izseljujejo …

To ste opisali v avtobiografskem grafičnem romanu Balkanalije, ki je uspešnica v Bolgariji, zdaj pa se obeta še prevod v nemščino. Je tranzicija univerzalna tema za vse nekdanje socialistične države, vključno z nekdanjo Vzhodno Nemčijo?
Balkanalije so konkretna zgodba. Gre za to, kako smo mi na tem prostoru doživljali razpad Jugoslavije. Tranzicija je bila tudi zelo krvava, imeli smo vojno. Ta prehod v neoliberalni sistem – novi nacionalizmi imajo nekaj skupnega ne samo s socialističnimi državami, ampak tudi drugje. Ta sprega etnonacionalizma, poudarjanja kulturne homogenosti ob hkratnem neoliberalizmu kot ekonomski in politični paradigmi ne pomeni nič drugega, kot da jemljemo revnim in dajemo bogatim – zdi se mi, da se dogaja vsepovsod. Mislim, da se tudi ljudje zunaj Slovenije s tem precej identificirajo.

Znani sta tudi vaši knjigi Pisma Adni in roman Adna, solidarni ste z begunci, čutite njihovo izgubo … Ali s tem, ko rišete drugega, na neki način zrcalite tudi svoj obraz?
To se mi zdi zelo pomembno. Živimo v času, ko je naša podoba odvisna od nekih dejavnikov, na katere nimamo veliko vpliva. Denimo, katerega spola smo, koliko smo stari, kaj smo po narodnosti, kako smo videti. Ves čas se ukvarjamo s sabo, mislim, da smo precej spervertirali izraz Spoznaj samega sebe, dosti manj se ukvarjamo z drugim. Priljubljena je krilatica Ljubi samega sebe, nikakor pa se ne želimo ukvarjati s šibkejšimi in tistimi, ki potrebujejo našo pomoč. Morali bi početi obratno. Naša samopodoba bi morala precej temeljiti na tem, kako dobro se drugi počutijo v naši družbi, predvsem šibkejši od nas; kako jih sprejemamo in kako se oni počutijo sprejete.

Po enem letu smo spet popolnoma zaprti, koronavirus je pokoril ves svet. Kako je zarezal v vaš vsakdan?
Podobno kot v vsakdan vseh okrog. Kar je meni nelogično, je to, koliko opažam policije vsepovsod. Zdi se mi povsem nelogično, da imamo opraviti z nečim, kar je neoprijemljivo, kar ne vemo natanko, kako deluje, vse, kar je vizualnega okrog nas, pa je neka represija. Zdi se mi, da je ta trenutek, ko je k nam prišel novi koronavirus, samo razgalil to, kar se nam dogaja, in to je večja militarizacija družbe. Zdi se mi, da nas, prebivalce, jemljejo kot nekakšne otroke. Ne dovolijo nam, da prostovoljno sledimo temu, kar govorijo strokovnjaki, ampak nam ves čas grozijo z nekimi kaznimi, sankcijami, skratka, ubogamo zato, ker moramo, ne zato, ker sami ugotavljamo, da bi bilo to edino logično.

Pred nekaj dnevi ste na portalu Mešanec zapisali, da je treba "iskati in tvoriti alternative". Kaj konkretno ste imeli v mislih?
V mislih imam vedno eno in isto – da je dobro, če se organiziramo od spodaj navzgor, da ne gremo v vsako bitko, predvsem, da ne gremo v tiste bitke, v katerih smo šibkejši, ampak se dogovorimo s tistimi, ki so nam podobni. Da poleg tega, da gojimo kritiko do obstoječega, hkrati razmišljamo o lastni emancipaciji na različne teme. To zveni zelo utopično, ampak ravno nam te utopije manjka. Ne nazadnje je morda dovolj to, da nekaj, kar nas zmoti, danes zapišemo v svoj dnevnik, jutri mogoče o tem spregovorimo s prijatelji in čez čas bo to prišlo v neki javni diskurz.

Kako bi narisali alternativo?
Zdi se mi, da ves čas rišem alternativo. Hkrati ko opozarjam na to, kakšna je naša realnost, kot jo lahko vidimo, tudi že kažem na to, kaj bi bilo lahko drugače.

Za različne časopise ste risali ilustracije, velikokrat tudi provokativne. Zakaj morajo ilustracije vzbuditi pozornost?
Moja želja je, da bi … Ves čas razmišljam, kako narediti podobo čim bolj razumljivo in hkrati provokativno, da je vedno v njej nekaj, kar zmoti in da se ljudje ob njej vprašajo, kaj me moti. Bojim se, da to ni dovolj. Umetniki moramo delati na tem, da naše delo pride do ljudi, da ljudje odreagirajo na ta dela, da nam dajo neke nove predloge, pomisleke …

Imajo intelektualci ob tem odgovornost, da o stvareh javno govorijo?
Da. Ob vsaki priložnosti, če se le da, se moramo opredeliti. Motijo se tisti, ki mislijo, da bi se nas, ustvarjalce, označilo za aktiviste ali da imamo neko politično agendo, ne nazadnje jo vsak od nas ima … Če bomo mi sami to zanikali v strahu, da bo zato naše delo manj vredno, prepuščamo možnost interpretacije drugim.

Vaše risbe o osamosvojitvi bodo izšle v reviji Borec. Kdaj točno?
Borec bo na voljo pred obletnico osamosvojitve, torej vsekakor do konca junija.

Hvala za pogovor, veselimo se vaših risb!