Oglas
Ta se je namreč 9. marca ob 19.30 "zajedla" v sklop sestav Mikhaila Glinke in Petra Iljiča Čajkovskega. Ajdič je bil zares pravi zvezdnik večera, saj sta orkester Slovenske filharmonije in trobentač Stanko Arnold izvedla njegovo novo delo Rapsodija za trobento in simfonični orkester.
Kljub slabšemu libretu pa je partitura opere Ruslan in Ljudmila eno najboljših Glinkinih del. Fantazijsko harmonijo je Glinka nadgradil z vnosi ruske ljudske glasbe in taktov, ki spominjajo na orientalsko glasbo. Čeprav opera tudi danes le redko najde pot na odre opernih hiš, pa je uvertura k njej eno najbolj pogosto izvajanih Glinkinih del.
Predstavitvi Ajdićeve novosti sta sledili še dve deli Čajkovskega. To sta Italijanski capriccio in Simfonija št. 5 v e-molu. Drugače od opere Ruslan in Ljudmila je bila Simfonija št 5. morda največjega predstavnika ruske romantike eno najbolj progosto izvajanih simfoničnih del 19. stoletja. V delu je Čajkovski povezal svojo poudarjeno emocionalno melodiko in tradicijo nemške klasične glasbe, s katero se je seznanil na turneji po Nemčiji, na kateri je spoznal tudi Johannesa Brahmsa, ki je na tedaj že zelo uveljavljenega Čajkovskega naredil velik vtis.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje