V Leonardovi zapuščini so našli vrsto zgodb, med katerimi jih je zagotovo nekaj zložil sam, pri drugih pa se je naslonil na davno izročilo. V zbirki basni in legend, ki jih je priredil in jih v sodobno italijanščino prenesel Bruno Nardini, ne najdemo le takšnih basni, o katerih smo se učili v šoli; torej zgodb o živalih s človeškimi lastnostmi, katerih prigode nam ponujajo nauk, ki ga lahko prenesemo tudi v svoja življenja.

Zbirka kratkih zgodb namreč pogosto spominja na srednjeveške bestiarije, knjige o lastnostih najrazličnejših živalih. Zgodbe, ki se pogosto končajo le z navadnim poukom o prehranjevalnih navadah in drugih lastnostih živali, tako ponujajo tudi sijajen vpogled v to, kako je živalski svet dojemal renesančni človek. Pri tem nadaljuje Leonardo srednjeveško tradicijo in v svoje pripovedi vpleta tako prave živali kot fantastična bitja, med katerimi sta smrtno nevarni bazilisk in feniks, ki sta že stoletja prej polnila najrazličnejše zgodbe, ter nekoliko manj poznana bitja, med katerimi najdemo posebno ptico lumerpo, kačo z dvema glavama amfisbeno in druge.

Poleg bogatega poznavanja živalskega sveta pa nam zbirka vendarle ponudi celo vrsto naukov in napotkov za pravičnejše in boljše življenje. V zgodbi o paru nojev, ki nikakor ne moreta dočakati, da se jima izvali mladič, spoznamo, da je treba naše nasledstvo pričakati s toploto v srcu. Legenda o puščavniku in škrjancu nas poduči, da se prava ljubezen razkrije v nadlogi, o pomenu svobode pripoveduje lišček, ki mu vzamejo družino, basen o školjki, ki se je zaljubila v mesec, pa opozarja na nevarnost, ki preži na tistega, ki odpre usta, da bi povedal svojo skrivnost.

Nekatere nasvete zlahka prenesemo tudi v današnji čas, spet z drugimi pa se predamo svojevrstnemu razmišljanju učenjaka v času, ko je evropska kultura vstopila v novo dobo. Basni in legende, ki jih je z ilustracijami pospremila Adriana Saviozzi Mazza, je za izdajo Založbe Mladinske knjige izbral in v slovenščino prevedel Jaša L. Zlobec.

Maja Kač