Na spored je namreč prišla razstava Igorja Antiča. V okviru retrospektive Spomin na igre je na ogled okoli 160 črno-belih fotografij, na katerih je Antič med letoma 1978 in 2004 zamrznil posebno zanimive utrinke z gledaliških predstav v domačih in tujih gledališčih. Razstavo dopolnjuje še 20 portretov osebnosti iz kulturnega in javnega življenja.
Igor Antič je v spremnem besedilu k svojemu fotografskemu projektu priznal, da mu "ni uspelo doseči cilja". Želel je namreč ustvariti posnetke, ki bi bili "oporniki mostu iz dežele preteklega časa do našega očesa, zavesti in srca". S fotografijami je torej skušal ustvariti sredstvo, ki bi nam pomagalo ponovno priklicati nepozabna čustva, ki so nas preplavila ob ogledu predstave. A to ni mogoče. Gledališče je pravljica za sebe. Fotografija nas lahko le opomni na trenutke pred odrom, izvirnega občutja pa ni mogoče podoživeti.
Igor Antič se je s fotografijo začel intenzivno ukvarjati konec šestdesetih. V tridesetih letih razvijanja gledališke fotografije je spremljal delo Eksperimentalnega gledališča Glej, ljubljansko Dramo in Opero, Slovensko mladinsko gledališče, fotografiral je tudi na Dunaju (Akademietheater, Theater ad der Josefstadt), v Darmstadtu (Staatstheater) in Dresdnu (Semperjeva opera). V fotografskem opusu Igorja Antiča pa ima posebno mesto tudi fotografija za grafično oblikovanje, ki jo oblikovalci uporabijo kot izhodišče za ustvarjanje plakatov, knjižne opreme in podobnih izdelkov.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje