Kaj nastane, ko se glasbenik sprehodi od panka, prek novega vala, rockovskega preporoda do akustike? Foto: Igor Paukovič
Kaj nastane, ko se glasbenik sprehodi od panka, prek novega vala, rockovskega preporoda do akustike? Foto: Igor Paukovič

Na odru KUD-a Franceta Prešerna v Ljubljani je kalifornijski kitarist in pevec 8. 11. predstavil melodije s svojega zadnjega solističnega albuma ...tick ...tick ...tick, z albuma, s katerim se Steve Wvynn vrača v kraj, kjer je pred dvema letoma že nastopil.



Pogum za prvo solistično ploščo je Steve Wvynn zbral leta 1990. Solistični prvenec Kerosine Man je sledil izročilu skupine The Dream Syndicate, ki se je naslanjala na neobrzdan mladostniški rock iz obdobja po zatonu prvega energijskega impulza punka ob koncu sedemdesetih. Druga plošča Dazzling Diyplay je leta 1992 Steva Wvynna vzpostavila kot zrelega glasbenika, ki je surovi rock dopolnil z bogastvom zvokov velikega števila akustičnih inštrumentov in spremljevalnih vokalov.

Tretji album je navdihnil irski rockerski in folk bard Van Morrison. Plošča Fluorescent iz leta 1994 je najbolj intimen studijski izdelek glasbenika, ki ga je k pisanju pesmi prignala pankovska evforija leta 1977. Akustika Steva Wvynna prinaša zasanjana popotovanja skozi velemestno puiščavo, pri kreiranju katere sta mu v studiu pomagala orgličar John Wesley Harding in pevka progresivnega countryja Victoria Williams.

Steve Wvynn je tako primer glasbenika, čigar razvoj se nikoli ne ustavi. Z vsako ploščo stori korak v drugačno smer izpeljave klasičnega rocka. Svojo zadnjo invencijo bo predstavil skupaj z Lindo Pitmon (bobni), Davom DeCastrom (bas) in Jasonom Victorom (kitara).