Neapelj je znan po organizirani kriminalni kulturi, ki tradicionalno prepreda vse aspekte družbenega življenja. Organizacija je znana pod imenom Camorra, čeprav člani danes uporabljajo ime Sistema (sistem), ki naj bi bil po besedah Saviana nepremagljiv, kot armiran beton. Posebnost Camorre je v tem, da so danes njihovi prihodki od legalnih poslov, katerih namen je bil sprva pranje denarja, večji od nelegalnega trgovanja z orožjem in mamili. Postali so družbena, finančna in politična institucija, ki ima monopolno roko čez odlaganje strupenih odpadkov na jugu Italije v zadnjih tridesetih letih. V tem času naj bi Camorra imela na vesti prek 4.000 umorov, kar prekaša vse ostale svetovne kriminalne organizacije vključno z bolj znano Cosa Nostro, sicilijansko mafijo.

Vse to so zanimivi in za povprečnega gledalca nedvomno presenetljivi podatki, ki pričajo o pomembnosti knjige in filma za splošno osveščenost vseh prebivalcev evropske skupnosti. Dejansko pa nič od napisanega ne boste izvedeli iz filma. Posnet je namreč v tipično italijanskem, skoraj dokumentarnem slogu. Praktično vsak prizor deluje avtentično in ima gledalec občutek, kot bi se kamera povsem naključno znašla v središču dogajanja. Kdor se filma loti povsem na suho, ne da bi prebral knjigo ali vsaj vsebino filma, kot sem storil sam, bo prvo uro spremljal navidez nepovezane like in dogodke. Šele v zadnje tri četrt ure se niti strnejo in postopno razodenejo resnost položaja. Prav nasprotno od veliko hollywoodskih filmov z obetavnim začetkom in klavrnim koncem.

Gomora je prejela vrsto nominacij in nagrad, med drugim veliko nagrado (grand prix) festivala v Cannesu in evropsko filmsko nagrado v kategorijah filma, režije, fotografije, igralca in scenarija. Kar me do neke mere preseneča, saj mu ne oporekam prepričljive igre ali režiserske sposobnosti. Če ga primerjamo z brazilskim Božjim mestom (2002), pa postane jasno, da iz obrtniškega in narativnega vidika ne doseže enake ravni. Po drugi strani pa je zaradi učinka Gomore na evropskega gledalca zaradi geografske bližine nedvomno bolj neposreden. Priporočal bi ga kot izvrstno vizualno dopolnilo knjigi.

Ocena: 4; piše: Uroš Šetina