Janez Suhadolc, sicer profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, se že skoraj dve desetletji ukvarja tudi s snovanjem in izdelovanjem pohištva, predvsem stolov. Sadove njegovega dela si lahko od 18. 6. naprej ogledate v slovenjgraški Koroški galeriji likovnih umetnosti.
Stoli, ki ime dobijo ali po naročniku ali po svoji obliki oz. funkciji, tvorijo pisano paleto izvirnih unikatnih oblik in pričajo o mojstrskem obvladovanju raznovrstnega lesa, ki s svojo naravno danostjo omogoča pestrost oblikovnemu pristopu. Rešeni iz oklepa orehovega, češnjevega, slivovega, hruškovega, macesnovega lesa ali katere manj znane vrste, kakršen je les kalifornijske sekvoje, nastajajoči stoli, klopi, mize sprva pritegnejo z obliko in šele nato morda pomislimo tudi na njihovo uporabno vrednost. Razvajeni udobnega oblazinjenega pohištva ostrmimo nad trdnostjo in neizprosnostjo ravnih lesenih sedal, ki povrhu vsega lahko nastopajo v kombinaciji stekla ali kamna.
Ljudje so vedno najraje sedeli
Aleksandra Rošer je odprtje razstave pospremila s kratkim zgodovinskim pregledom kosa pohištva, ki ga – morda še bolj kot vse druge skupaj – radi jemljemo za samoumevnega. Egipčanski hieroglifi pričajo o zgodnji uporabi stola, namenjenega tistim višjim družbenim slojem ali zgolj kot prestol faraonov, torej vrhovnih poglavarjev, kot to še danes velja v večini afriških plemen, kjer je stol v primerjavi z zahodno civilizacijo, ki prestolonaslednike ustoličuje na monumentalnih, z dragocenim materialom okrašenih prestolih, prej skromen, dokaj majhen in namesto dodanih dragocenosti le domiselno izrezljan. Stari Grki so prestol imenovali 'božji stol' in mu s tem dodali veljavo, ki se je nadaljevala skozi kasnejša obdobja. V času temnega srednjega veka so se morali navadni smrtniki zadovoljiti s kamnitimi stoli ali klopmi, le za najvišje družbene sloje so bili primerni tudi bolj udobni sedeži. Podobno je veljalo tudi za renesanso (t. i. Savonarolov stol) in barok, ki so obudili stole s prekrižanimi 'nogami'. Ti so v zgodnjem srednjem veku veljali za avtoritativne (bronasti prestol frankovskega kralja Dagoberta). Šele z nastopom meščanstva v 18. stoletju je stol kot dokaj udoben z oblazinjenim sedalom 'dosegljiv' tudi nižjim slojem. Posledično temu so naslednja stoletja za stole lepši časi, saj se izdelavi tega nepogrešljivega kosa pohištva posvetijo umetniki, predvsem arhitekti (Gerrit T. Rietveld, L. Mies Van der Rohe, Le Corbusier …), ki večinoma ostanejo na ravni uporabne vrednosti stola in ga hkrati pojmujejo kot cilj umetniškega posega oz. oblikovalčevega raziskovanja. Kot zgolj umetniški razstavni predmet pa stol nastopa tudi v dobi modernizma kot stol umetnina (Antoni Tàpies) ali stol instalacija (Günther Uecker).
Papežev mizar
Podobno se z uresničevanjem lastnih zamisli poigrava tudi Janez Suhadolc, ki so mu na začetku nekateri očitali, da izdeluje težke in masivne stole, kar je privedlo do nastanka njegovega najbolj množično proizvedenega stola, ki s svojim imenom Lajt (ime je nastalo iz fonetično pisane angleške besede “lahko”) opravičuje svojo lahkost in obliko, saj ga je mogoče držati s konico iztegnjenega prsta. Širši javnosti sta se v spomin vtisnila Suhadolčeva (pre)stola, narejena za papeža Janeza Pavla II. ob obiskih v Sloveniji leta 1996 in 1999, avtorja pa od takrat naprej spremlja tudi vzdevek “papežev mizar”.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje