Kratki stiki so avtorski izdelek Janeza Lapajneta, ki je poleg režije poskrbel še za scenarij, scenografijo in montažo. V svojem delu se spogleduje z moderno naracijo treh prepletenih godb, s katerimi se je močno (tudi po umetniški vrednosti) približal Guillermu Arriagi (slednji je spisal scenarije za Babilon, Pasjo ljubezen, 21 gramov, Trikrat pokopanega Melquiadesa Estrado ...).

Igralci dodajo svoj pečat
Viden pečat doda bogata igralska zasedba, ki je sodelovala pri dialogih. Nepozabna sta predvsem Boris in Sebastijan Cavazza, ki odlično uprizorita odnos oče - sin. Na platnu se skupaj pojavita le v enem prizoru, v katerem pa zlahka ustvarita vrelec energije, za katerega je značilno, da je prepričljiv. Žal pri veliki večini slovenskih filmov gledamo junake, ki ne govorijo "svojega" jezika, temveč le pripovedujejo naučeno. Pri Kratkih stikih je na srečo ravno obratno.

Omeniti velja seveda tudi Tjašo Železnik, na kateri pravzaprav sloni film, saj uprizori tri različne ženske, s povsem različnim psihološkim profilom, za katerega bi lahko že po incialkah sumili, da pravzaprav predstavlja žensko v različnih okoljih (imena njenih likov so Olga, Neža in Ajda).

Ideje so, kaj pa denar?
Slovenski film ni v krizi, saj številni avtorji prekipevajo od odličnih idej, težava je seveda povsem drugje - v financiranju. Če bi bil filmski sklad zmožen z denarjem pomagati več filmom (Kratkim stikom je pomagal bolj na simbolični ravni), bi bila raven našega filma mnogo višja.

Ocena: 5; piše: Slavko Jerič