Lunn-a-park pač ni bend, ki bi prisegal na vzvišeno poslanstvo umetnosti ali se odlikoval z globjimi sporočili, saj jim tudi s "poangleščenim" imenom ni uspelo preseči posiljene sporočilnosti tekstov. Tehnična, skoraj tehnicistična dovršenost, s katero so se predstavili že na prvencu, se tokrat izraža v bolj profiliranih skladbah, ki se zajedajo še globje v pompoznost mainstream rocka. Redki eksperimentalni prebliski nakazujejo potencial benda in so hkrati tudi najboljši trenutki albuma.