V Metliki so 2. 2. odprli razstavo Tuaregi in puščava, kjer je svetloba presvetla in tišina preglasna. Med Tuaregi, ki živijo v Sahari in se ne menijo pretirano za državne meje, je razstavljene fotografije posnel Bruno Pagotto, ki je nomade obiskal že sedemkrat.

Pri ljudeh, ki jih je pred stotimi leti neki popotnik imenoval pleme roparskih nomadov, ki jih Arabci imenujejo Tavarek, kar pomeni od boga pozabljeni, Pagotta navdušujejo predvsem lastnosti, ki so v Evropi in drugih koncih sveta večinoma že pozabljene: življenje je prilagojeno težkemu okolju, družba pa je prepletena z odnosi, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju in obvezi, da človeka v stiski nikoli ne zapustijo.

Tuaregi, od katerih jih je danes le peščica ohranila tradicionalno nomadsko življenje, imajo bogato zgodovino, kar kaže njihov jezik tamašek ali tamahek. V njem se je mogoče sporazumevati z vsemi Tuaregi, ne glede na to, ali živijo v Libiji, Maliju, Alžiriji, Burkini Faso ali v Nigru, kjer jih je največ, okoli 800.000. Čeprav so med arabskimi vdori od 7. do 11. stoletja prevzeli muslimansko vero, pa so v svojem verovanju ohranili tudi nekatere elemente prejšnjih verovanj; v nasprotju z drugimi muslimani tako verujejo v angele in zle duhove.

Včasih jim drugo kot verovanje v dobro tudi ne ostane, saj se že dolgo borijo s sovražnikom, ki se zdi nepremagljiv - na njihovo ozemlje je vdrl dizelski tovornjak in jih izrinil iz njihovih tisočletnih popotovanj v samoto puščave in duha. "Pogled na tuareško karavano v puščavi je namreč neprimerno lepši kot kolona smrdljivih tovornjakov. In o tem zgovorno pripovedujejo razstavljene fotografije," so zapisai organizatorji razstave, ki pravijo tudi, da je ta svarilo vsem, da razmislijo o tem, kakšen je njihov odnos do narave in tem, s čim vse jo ogrožajo.