Predstavo, s katero so predstavili še zadnjo premiero na velikem odru MGL-a v tej sezoni, je režiral Vito Taufer. V predstavi spoznamo dva zvijačna sužnja - Libana, ki ga igra Uroš Smolej, in bojevitega in nevarnejšega Leonida (Lotos Vincenc Šparovec), ki sta si povsem različna in s tem poskrbita za obvezen kontrast klasične komedije. Njun gospodar je atenski meščan Demajnet (Boris Ostan), ki se z zvijačnim sužnjem dogovori, da poskrbi za kupnino prostitutke Filajnije (Iva Krajnc), hčere zvodnice Klearete (Tanja Ribič), v katero je zaljubljen njegov sin Argirip (Jaka Lah). Po Filajniji pa hrepeni tudi mladenič Diabol, ki ga igra Matej Puc.

Čas, ki je bil zelo podoben našemu
Vito Taufer je komedijo opisal kot 2.200 let staro 'oslarijo', kar je po njegovem mnenju Plavt želel povedati že v naslovu. Režiser meni, da je igra produkt duha časa, ki je bil presenetljivo podoben našemu, po šivih pokajočemu in razpadajočemu svetu. Gre za svetovno civilizacijo, ki je dobila zagon prav v Plavtovem času in ki je proizvajala krize ter v eni točki, eni državi združila toliko moči, kot je še ni bilo. V duhovno praznino pa uvažala duha iz Grčije.

Prisotna so bila tudi socialna razlikovanja - glavno vlogo v igri imajo sužnji, ki iz članov družine postanejo orodje. "V tej točki me je igra spočetka tudi najbolj zanimala," pojasnjuje Taufer. Prav sužnjem je Plavt polagal v usta izjave, ki bi jih lahko razumeli kot politične in svetovne.

Majhne zgodbe o pohlepu, strasteh, pohoti in grehih
"Bolj kot dekonstrukcija me v gledališču zanima rekonstrukcija - misli, čustvovanja, in to na podlagi 'arheoloških najdb', kakršen je ta tekst, zdaj prvič preveden," še pravi Taufer. Kot pravi, ne gre za velike, temveč majhne zgodbe o pohlepu, strasteh, pohoti, grehih in podobnem, ki so prav zato večne. Danes bi jim rekli "žajfnice".

Po besedah direktorice in umetniške vodje MGL-a Barbare Hieng Samobor sodijo v tisto skupino Tauferjevih predstav, ki kulminirajo v zanj značilno poznavanje gledališča v vseh njegovih konstitucijah, z zelo sodobnimi opažanji in aluzijami na realnost, ki jo živi.

Prevod je delo Marka Marinčiča, dramaturginja predstave je Jera Ivanc, za jezik je skrbela Maja Cerar, scenografinja je Ema Kugler, kostumografinja Jelena Proković, svetlobo pa je oblikoval Andrej Koležnik. Za glasbo je poskrbel DJ Jamirko, koreografijo sta zasnovala Rosana Hribar in Gregor Luštek. V predstavi nastopajo poleg že omenjenih igralcev še Gregor Čušin, Gaber K. Trseglav in Jožef Ropoša.

M. K.