Kocbek svoje likovno ustvarjanje pogosto pojmuje kot raziskovalni proces. Svoje kreativnosti namreč ne izraža le v ustvarjanju podob, ampak tudi v proučevanju dela tako imenovane newyorške šole (Willem de Kooning, Mark Rothko, Jackson Pollock, Hans Hoffman, Robert Motherwell ...), figuralike osemdesetih (Julian Schnabel, Kiefer Richter ...), novih medijev in pristopov, pa tudi položaja umetnika v družbi.

Ustvarjanje Matjaža Kocbeka je tudi odkrivanje duhovnosti. Njegova akrilna platna so tako nekakšni arhetipi duhovnosti. Ti izražajo na tisoče fragmentov, ki ne tvorijo realnega sveta. Kocbekove slike tako predstavljajo svet čistosti, svetlobe, svobode in izmikajoče se resnice, ki jo opazovalec išče v slikah, a je nikoli dokončno ne odkrije. Opazovalec 'brska' po podobah radožive prenatalnosti, po sledeh izvora porajanja našega sveta. Kocbekove pokrajine zato vzbujajo užitek ob pogledu nanje, saj izkazujejo pisanost. življenjsko moč in zmagoslavje.